»Moram priznati, da sem se najsvobodneje počutil tistih trinajst let, ko sem vodil Kardeljev zvezni kabinet.«

Akademik dr. Anton Vratuša, slovenski politik, diplomat, borec NOB in slavist, se je rodil leta 1915 v Dolnjih Slavečih na Goričkem. Pred 2. svetovno vojno je doktoriral z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. Takoj po okupaciji Slovenije se je vključil v NOB in do aretacije leta 1942 deloval v Ljubljani. Italijanski okupator ga je najprej interniral v taborišče Gonars, nato v Treviso in Padovo, od tam pa na otok Rab, kjer je bil med organizatorji osvobajanja taborišča in Rabske brigade po kapitulaciji Italije. Zatem je do konca leta 1944 deloval med italijanskimi partizani v severni Italiji ter bil vezni člen med jugoslovanskim in italijanskim partizanskim gibanjem.
Po vojni je opravljal različne politične in diplomatske funkcije. Med drugim je bil trinajst let šef kabineta podpredsednika zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja (1953–1967), stalni predstavnik SFRJ pri OZN v New Yorku (1967–1969), podpredsednik zveznega izvršnega sveta (1971–1978), predsednik izvršnega sveta skupščine SRS (1978–1980) itd.
Vseskozi pa je ohranjal tudi stik z znanostjo. Objavil je več kot 350 razprav in člankov. Predmet njegovega preučevanja sta bila pred vojno jezik in literarna zgodovina, po vojni pa je pisal o samoupravljanju in participaciji v Jugoslaviji, o mednarodnih odnosih, še posebej o gibanju neuvrščenih, o vprašanju narodnih manjšin, zlasti o zamejskih Slovencih na avstrijskem Štajerskem in v Radgonskem kotu. Od leta 1985 je redni član SAZU.

Leto po začetku 1. svetovne vojne ste se rodili na skrajnem zahodu Prekmurja, na Goričkem, blizu tromeje na Srebrnem bregu. Ljudje so takrat tam govorili prekmursko, nemško in tudi madžarsko. Vaš oče je obvladal vse tri jezike?

Prav različni jeziki, ki sem jih slišal v svojem okolju, so me od malih nog vznemirjali in v meni je vseskozi tlela želja, da bi razumel vse in se sporazumeval z vsemi. Pol ure hoda proti avstrijski meji so bile tri nemške vasi, pri vsaki hiši so imeli konje, kar je takrat pomenilo, da tam živijo bogati ljudje, in na drugi strani, proti sv. Benediktu, torej na severovzhodu, so govorili že madžarsko. Jaz pa nisem razumel ne nemško in ne madžarsko, še s slovenščino smo imeli težave. Verjetno je na mojo odločitev, da bom študiral jezike, vplival tudi oče, ki je končal štirirazredno osnovno šolo in se kot cesarsko-kraljevi vojak Avstro-Ogrske med vojno naučil nemščine in madžarščine. Po vojni so k nam prihajali ljudje in v obeh jezikih jim je prevajal in pisal pisma, njegovo znanje pa me je navdajalo s ponosom in krepilo mojo željo po študiju jezikov. Sem pa takrat od začetka do konca vsakokrat prebral v prekmurščini napisane Kleklove Novine in Kmečki list, ki ju je imel naročena oče.