Z revolucijo do nove diktature?

Po nekajmesečnem stopicanju na mestu oziroma vztrajnem drsenju v prepad nestabilnosti in vse globljo gospodarsko krizo, si je na krilih mednarodnega uspeha pri uveljavitvi premirja v sosednji Gazi predsednik Mohamed Mursi z ustavnimi dopolnili samovoljno močno povečal svoje pristojnosti. Podelil si je popolno imuniteto pri vseh svojih odločitvah, hkrati pa je odločil, da noben sodni organ ne more razpustiti zgornjega doma parlamenta ali ustavodajne skupščine.

Poteza se na prvi pogled zdi popolnoma nepotrebna, saj politično prizorišče islamisti z Muslimansko bratovščino na čelu še vedno bolj ali manj obvladujejo. Za njo se skriva boj za ustavo kot odgovor na grožnjo, da bi lahko vrhovno ustavno sodišče prej omenjena politična telesa razpustilo. Racionalna razlaga bi lahko bila, da je Muslimanski bratovščini, po 84 letih priprav in čakanja na popoln prevzem oblasti ter še vedno omamljeni od prepričljive zmage na parlamentarnih in predsedniških volitvah, pošla potrpežljivost in se je odločila, da na koncu poti nekaj korakov preprosto preskoči.

Zakaj je odločitev sprožila popolnoma spontane in tako množične demonstracije, kakršnih Egipt ni doživel že vse od februarja 2011, od padca predsednika Mubaraka? Vzrok je isti, ljudje imajo dovolj diktatur. Kljub splošnemu »postrevolucionarnemu« razočaranju, utrujenosti od političnih dogajanj in sprijaznjenju z razdrobljeno, neorganizirano liberalno in sekularno opozicijo so bili pripravljeni prenašati še tako slabe vladne odločitve, če so bile te v zakonskih okvirih mlade demokracije. Na ulice jih ni pregnalo dejstvo, da v 150 dneh predsednik in njegova vlada nista naredila skoraj nič, sprejeti niso bili nobeni ukrepi za varnost in stabilnost, nobene reforme.

Od opevanega projekta Muslimanske bratovščine, imenovanega Renesansa, ki naj bi Egipt potegnil iz vse globlje finančne in politične krize, so doslej imeli le višje življenjske stroške, redukcije elektrike, pomanjkanje goriva, povečanje verskega nasilja, pomanjkanje dela in vedno večjo socialno stisko. Sprijaznili so se z dejstvom, da na demokratičnih volitvah lahko zmaga najmanj demokratična opcija, hkrati pa so še vedno verjeli v sistem, v možnost, da bo na naslednjih volitvah stvari mogoče popolnoma spremeniti. Ko jih je predsednik oropal za to prepričanje, so zasedli središče Kaira, kjer že dva tedna protestirajo proti novemu poskusu diktature.

Če se je najprej zdelo, da se bo predsednik Mursi težko izvekel iz nastalega položaja in bo, tako kot poleti v primeru razpuščenega parlamenta, svojo odločitev preklical, je sedaj jasno, da se to ne bo zgodilo. Nadaljuje politiko Muslimanske bratovščine: demokracija da, vendar le do prevzema oblasti. Svoje avtoritativne odločitve opravičuje kot kratkotrajne in nujne za ohranitev pridobitev revolucije, uničenje ostankov starega režima, premostitev politične krize in nadaljevanje procesa graditve »demokratične« države. Z njegovimi dekreti pred zakonom imuna ustavodajna skupščina, v kateri so po izstopu vseh liberalcev in strokovnjakov prevladovali islamisti, je kot po čudežu v nekaj dneh dokončala osnutek nove ustave in v najkrajšem zakonsko možnem času, 15. decembra, bodo Egipčani o njej odločali na referendumu.

S to potezo je predsednik Mursi odvrnil pozornost od svojih spornih dekretov in prvič enotno opozicijo pustil med dvema ognjema. Med bojem za razveljavitev dekretov in med nalogo, da ljudi prepriča, da trenutne želje po stabilnosti ne zamenjajo za dolgotrajne posledice, ki jih bo imela v naglici in slabo napisana ter trenutni oblasti prikrojena ustava. Če se ta naloga zdi izvedljiva v Kairu, Aleksandriji in ponekod v Delti, pa je južno od glavnega mesta to misija nemogoče. V Zgornjem Egiptu političnega diskurza praktično ni, ljudje imajo dovolj politike, stopicanja na mestu. Želijo si le, da bi se država premaknila z mrtve točke, pa četudi bi to v bistvu pomenilo korak ali dva nazaj. Kljub njeni šibkosti in neoganiziranosti pa se je že začel proces eliminacije opozicije. Njeni trije glavni voditelji Mohamed El Baradei, Hamdin Sabahi in Amr Musa se bodo morali pred Mursijevim novim državnim tožilcem zagovarjati zaradi obtožb vohunjenja za Izrael in rušenja oblasti.

Zdi se, da so po dveh letih Egipčani spet na začetku, morda so se pomaknili celo nekaj korakov nazaj. Egipt ostaja nestabilen in nepredvidljiv, ljudstvo pa razdeljeno kot še nikoli. Bo za napredek potrebna nova »revolucija«? Vojska, lanski »branitelj revolucije«, za zdaj ostaja v senci, kar ni presenetljivo. Tudi v novi ustavi je ohranila svoj nedotakljivi status, predvsem pa popoln nadzor nad svojim, za javnost skritim proračunom.