Neumnost in nevednost
Če v Sloveniji ne bi bilo sindikatov, bi bila moč kapitala še večja
Sindikati so v nasprotju z množico razpršenih protestnikov dobro organizirani, imajo svoje pogajalce, vodstvo, članstvo. Imajo tudi svoje težave, a morali bi biti zavezniki ljudem, ki protestirajo. Če bi se združili, bi bili močnejši.
© Igor Andjelić
Oblast se najbolj boji, kadar je upor proti njej enoten, če se proti njej združijo vse opozicijske stranke, če ji nasprotujejo različna interesna združenja, če demonstrirajo združeni sindikati. Eno skupino kritikov je namreč vedno lažje obvladati kot pa več med seboj povezanih združenj. Zato je politiki vedno v interesu, da ustvarja umeten konflikt med posameznimi kritiki. Recimo med delavci v javnem in zasebnem sektorju, med samostojnimi kulturniki in med tistimi, ki delajo v javnih zavodih. Kadar politika v imenu varčevanja krči pravice socialne države, hkrati pa govori o tem, da so ljudje v javnem sektorju privilegirani, to počne samo zato, da ustvarja vtis pravičnosti. A vprašanje pravičnosti ni, kdo je zaradi krize bolj prizadet, delavci ali učitelji, vprašanje pravičnosti je, ali so vladni ukrepi domišljeni in pametni, ali krizo rešujejo ali jo poglabljajo. Umeten spor med prizadetimi bistvena vprašanja namenoma potiska v ozadje.