Uvodnik / Grega Repovž: Elita in njena potica

V trenutku, ko so začeli jastrebi SDS na svetu RTV hvaliti izjemnost predsednika ustavnega sodišča Ernesta Petriča, je postalo sumljivo. Namreč, če kaj Janez Janša zna, zna ravnati s tipi, kot je dr. Petrič. Vsi pravi partijci so vedno znali prepoznati tovrstne tiče, ki so, ker so tako željni pohvale in pozornosti, s primerno obravnavo začutili potrebo slediti in brati misli vodje. Pa če je bila to jugoslovanska partija, Dimitrij Rupel ali pa Janez Janša.

Samo hvaliti jih je treba in trepljati. Dežurni cinik na uredništvu Mladine je takoj po prvi hvalnici jastrebov s sveta RTV pripomnil, da mora Janša samo še svojemu strankarskemu glasilu Demokracija naročiti, naj naredijo intervju s Petričem, pa ne bo več nobenega referenduma v tej državi.

In res. Na dan, ko je ustavno sodišče objavilo odločbo, da sta referenduma o slabi banki in državnem holdingu protiustavna, je Demokracija na spletu objavila naslovnico že natisnjenega tednika. In na njej se sveti Ernest Petrič. Kar poglejte v trafike. Gospodar ga ne bi dal v taki posvečeni pozi nikoli na naslovnico, če mu ne bi služil.

Kaj je že rekel premier Janez Janša dan pred razglasitvijo odločbe v intervjuju na TV-Slovenija? »Odločitev je obljubljena kmalu, potem smo v položaju, ko smo od petih ključnih nalog, ki so bile pred nami, v letošnjem letu štiri naredili.« Ni se mogel zadržati, v drugem delu povedi mu je ušlo. Moral je povedati, da je tudi to uredil. In to je pravična kazen za Petriča. Razkrinkal ga je sam gospodar. In gospodarji to vedno naredijo. Kot je dejal prvi izmed njih, namreč Gaj Julij Cezar (zapisal pa Plutarh): Ljubim izdajo, preziram izdajalce.

A kar je naredil Petrič skupaj s preostalimi ustavnimi sodniki (z izjemo Etelke Korpič - Horvat), presega današnji trenutek. Ne nazadnje bi lahko namreč ustavno sodišče tudi res spremenilo prakso in reklo, ne, teh dveh referendumov ne bomo dovolili. A za to bi potrebovalo resno argumentacijo. Pa je niso dali od sebe. Stvar je veliko hujša. To namreč ni odločba, ampak politični spis. Še več: v eno odločbo so stlačili oba referenduma – pri čemer zakona nista ne povezana ne enaka. Pa tudi protikrizna nista.

To se še ni zgodilo. A gospodarju se je očitno mudilo.

Pa to še ni vse. Argumentacija je res grozljiva, najbolje pa jo je opisala kar ustavna sodnica Korpič - Horvat: »Državni zbor kot edini dokaz o obstoju zveze med uveljavitvijo ZSDH in prihodnjim javnofinančnim stanjem države navaja sedaj že ponarodelo tezo, po kateri naj bi že odložitev uveljavitve ZSDH zaradi referenduma – kaj šele njegova morebitna zavrnitev na referendumu – napeljala bonitetne agencije, da državi in bankam znižajo že sedaj nizko bonitetno oceno. Upam, da to ne pomeni, da bo ustavno sodišče odslej v vsakem podobnem primeru suspendiralo ustavno pravico do referenduma, brž ko bosta državni zbor ali vlada omenila bonitetne agencije.«

Ta sestava ustavnega sodišča je pred letom dovolila referendum o pokojninski reformi, češ da ustavno sodišče na podlagi javnofinančnih, ekonomskih in demografskih napovedi ne more ocenjevati razmer, ki bi lahko nastale v prihodnosti in vplivale na pokojninski sistem. Dan po referendumu o pokojninski reformi je Sloveniji prvič resno padla bonitetna ocena. In ista sestava ustavnega sodišča je z enako brezbrižnostjo dovolila tudi referendum o družinskem zakoniku. Pa čeprav so s tem dovolili ognjemet nestrpnosti. In vnaprej so to vedeli.

Ne le vsebina, tudi forma (v eni odločbi o dveh zakonih, kar počez in povprek, brez pravnih in ustavnih argumentov), pa še vse, kar smo navedli – ni prvič, da je ustavno sodišče tako prestopilo meje ustavnega prava in se spolitiziralo. A vsakič je institucija potrebovala dolga leta, da se je postavila nazaj in si povrnila ugled.

Tokrat so šli naravnost proti elementarni pravici ljudstva. Vzeli so mu jo. Seveda to odločitev ustavnega sodišča spoštujemo. A to je tisto, kar so v resnici storili.

Zakaj se to dogaja? Zakaj je to sploh mogoče? Ker so ustavni sodniki del te državne elite, ki ne razume več, zakaj država je in kdo so njeni deležniki. To ni ne politična elita, ne mednarodne institucije in bonitetne agencije, ne kapital – to so njeni prebivalci. A tega ti ljudje ne razumejo več. To je ta elita, ki je daleč od ljudi. Zaprta v svoje sobane, daleč od razumevanja stisk, daleč od razumevanja življenja.

Razmišljanje elite je res najbolj nazorno pokazal kar premier Janez Janša, ko je v že omenjenem intervjuju spregovoril o svoji hčerki. Pa ne govorimo o tem, kako se je izgovarjal, da je to, da je njegova hči – skupaj s sinovoma strankarskih kolegov Jožeta Zagožna in Jožeta Tanka – dobila službo v državnem podjetju, le naključje. Mislimo na naslednji stavek: »Moja hčerka ni bila zaposlena čez noč, dala je nešteto prijav in prošenj, službo je dobila več kot pol leta potem, ko je diplomirala.« Problem te elite je, da ne razume, da tisti, ki jim uspe dobiti redno službo v pol leta, v tej državi praznujejo. To je več kot zadetek na loteriji. In to že vsaj petnajst let. Kdor dobi v pol leta službo, se hvali, ne pa pritožuje.

Elita se raju, ki si ga je ustvarila na plečih državljanov, ne bo kar tako odrekla. So se pa ustrašili. In prav iz strahu in nezaupanja do državljanov slednjim vse bolj omejujejo možnosti, da povedo svoje mnenje. Pa čeprav za visoko ceno. Že komunistična partija se je najbolj bala prav pravice do referenduma.