Hvala, mati domovina,
da si nam rodila sina,
kot je Tone Krkovič.
To podjeten je fantič,
kot ne more biti vsak -
birt in pesnik in vojak.

Nekdaj proti južnim bratom
je udrihal z avtomatom,
danes pa vihti pero,
ne prav spretno, a srčno,
s polno ritjo, s prazno glavo,
najprej v lastno čast in slavo,

pa še v slavo ene same,
ljube domovine-mame.
Poleg Janeza, očeta,
dal ji je najlepša leta,
vendar mnogo mu je mama
z leti dala tudi sama -

v španoviji z nekaj brati
so začeli jo sesati,
so sesali in sesljali,
so jo do kosti obrali
in tako so jo ljubili,
da so jo ugonobili,
pa je zdaj, uvela roža,
sama pusta kost in koža.

Vendar on iz dna srca
jo še vedno rad ima,
saj ljubezen, poje godec,
vedno gre skozi želodec
in tudi mesovje staro
dobro je vsaj za obaro.

Spesnil Lovro Matič