Politika nam ponuja populistično poenostavljanje, banalnosti, kičasti sentimentalizem in senzacionalizem. Hoče negotovost, strah in paniko, hoče osamitev misli.

Jernej Lorenci (1973), gledališki režiser in profesor za področje gledališke in radijske režije na AGRFT, je režiral že v srednješolskih letih v tedanjem Mrtvem gledališču Maribor. Po končani gimnaziji je v Ljubljani študiral na AGRFT, njegova mentorja sta bila Mile Korun in Matjaž Zupančič. Diplomiral je z režijo Antigone leta 1999, nato pa si je nabiral režiserske izkušnje v domala vseh slovenskih poklicnih gledališčih, pa tudi na Reki, v Zagrebu, v Trstu in Sarajevu. Prejel je, med drugimi, Borštnikovo nagrado za režijo Ajshilove Oresteje in veliko nagrado Festivala Zlati lev v Umagu za predstavo Razmadežna. V svojih predstavah, ki so vedno pomensko večplastne, raziskuje človeške nagone ter impulze in vedno znova tematizira samoumevnosti življenja.

Kako je biti danes umetnik? Mislim na zaostrene gospodarske in socialne razmere in tudi na percepcijo ljudi, da sedanji politični razred ni sposoben ponuditi rešitve za izhod iz krize.

Kako je biti umetnik, ne vem. Težko bi zase rekel, da sem umetnik; čeprav gledališče je umetnost. Sem v nenehni dilemi, koliko bi se moral v svojem delu odzivati na aktualno-realno. Koliko neposredno se odzivati? Moja stalna dilema je torej, kako se ne zapreti v svoj svet, v svoj vrtiček ustvarjanja, hkrati pa ne pristati na način diskurza, ki ga danes ponujata politika in ekonomija. Nimam odgovora, ker če bi se spustil na raven aktualnega političnega diskurza, če bi se spustil na isto raven mišljenja sveta in njegovih anomalij, bi že v startu naredil usodno napako.