Lekcija Blejskega otoka

Blejski otok je od letos tudi simbol nenasitnosti cerkve. Je simbol komplota med cerkvijo in delom politike. Je simbol šibke avtoritete slovenskih sodišč. Otok je letos dokončno dobila v dar cerkev. A cerkev ga je, kot je ugotovilo tudi sodišče, dobila nezakonito!

Kako? Sprva sta dve slovenski sodišči, ustavno in vrhovno, odločili, da otok z gospodarskimi nepremičninami pripada državi, cerkvico na njem pa dobi blejska župnija. A RKC je želela vse, zato sta ji na pomoč priskočila prva vlada Janeza Janše, ki je otok in nepremičnine na njem cerkvi podarila. Sodni postopki so se ponovno zagnali in prišli do tragikomičnega zaključka. Bila sta dva postopka, v katerih bi moralo sodišče darilno pogodbo razveljaviti. A je prvi padel v vodo, ker je prva sodnica rekla, da bi morala država poleg blejske župnije tožiti še ljubljansko nadškofijo. In ko je v drugo država tožila obe, je druga sodnica rekla, da bi morala država tožiti le župnijo.

Ker se »superminister« Žiga Turk na odločitev ni pritožil, so nepremičnine na otoku pravnomočno prešle v cerkveno last, otok pa v upravljanje cerkve. Toda nezakonito. Sodišče je ob tem zapisalo, da »v postopku izvedeni dokazi kažejo na to, da se je odvil nedopusten promet z nepremičninami« in da cerkev ne bi smela dobiti v last nepremičnin, ki so bile po zakonu o varstvu kulturne dediščine izvzete iz prometa. »Ta prepoved je absolutna, gre za prisilni predpis«

Pri Blejskem otoku se zelo očitno kaže, kako šibka in bogaboječa so slovenska sodišča, in kako močni sta hkrati cerkev in do nje uslužna politika.