Diskusija o varnosti indijskih žensk

V New Delhiju tisoči že cel teden protestirajo zaradi grozljivega skupinskega posilstva ženske na privatnem avtobusu - in predvsem zaradi neodzivnost oblasti. Napad 16. decembra je bil tako strašno nasilen, da so morali 23-letni žrtvi odstraniti del črevesja, a množici se poleg tega zdijo nesprejemljive tudi vsakodnevno prisotne krivice in nevarnosti. Te vključujejo stanje ponoči, ko so ceste polne zasebnih, neoznačenih in nepreverjenih prevoznih sredstev kot so avtobusi, da nepozornosti oziroma kar lenobe policistov na točkah, kjer bi morali takšna vozila pregledati, niti ne omenjamo.

Kaviti Krishnan, sekretarki Indijskega združenja naprednih žensk (All India Progressive Women’s Association), pa se zdi problem širši in večji od tega. Da, posilstvo je bilo brutalno, a takšen je tudi kodiran jezik, ki se uporablja za diskusijo o varnosti žensk. V svojem govoru je poudarila, da se »beseda 'varnost', kadar gre za ženske, uporablja prevečkrat – vse ženske vemo, na kaj se ta beseda nanaša, slišale smo jo iz ust naših staršev, slišale smo jo v naših skupnostih, iz ust naših ravnateljev in nadzornikov. Ženske vedo, na kaj se 'varnost' nanaša. Pomeni: lepo se obnašaj. Pojdi nazaj v hišo. Ne oblači se na drugačne načine. Ne živi v svoji svobodi, in to pomeni, da si varna. Celoten niz patriarhalnih zakonov in institucij nam naroča kaj početi, in to pod krinko, da nas 'obvarujejo'. V celoti zavračamo ta pojem. Nočemo ga.«

Po pisanju Quartza je Krishnanova v govoru zajela utrip besa, ki se manifestira na indijskih ulicah. Na včerajšnjem protestu je bilo ranjenih več ducat aktivistov in policistov, zaradi česar oblastniki pozivajo k miru in obljubljajo rešitve. Minister za notranje zadeve Sushil Kumar Shinde se je na tiskovni konferenci zaobljubil, da bo vlada »povečala število avtobusov, ki vozijo ponoči, jim sledila z GPS napravami, zagotovila, da so vozniki prepoznavni z identifikacijskimi oznakami in da bo povečala število policistov na prometnih poteh«. Potrebno bo pa veliko več kot to, da se bodo ženske v Indiji počutile varno. Vlada namreč ne more ustaviti vsega neprimernega dotikanja, ki se dogaja na mestnih avtobusih vsak dan, ne more ustaviti vseh rok, ki od zunaj grabijo in tipajo po notranjosti rikš, v katerih se vozijo ženske, ne more ustaviti vseh žvižgov in nespodobnega vpitja.

Nezadovoljstvo narašča tudi zato, ker na eni strani zavedanje o njihovih pravicah med ženskami narašča, na drugi strani pa družba in njene institucije ostajajo zataknjene na istem mestu, ali celo nazadujejo. Po poročanju medijev je odstotek posilstev v Indiji v zadnjem času narasel, po pisanju novinarke Veene Venugopal  pa je prišlo do tega zato, ker zločin ženske končno prijavijo s pravim imenom in se ne umikajo za termini 'seksualno nadlegovanje', 'večerno zbadanje' ali 'način moških'. Kljub temu pa je odstotek obsojenih posiljevalcev vedno nižji, leta 1971 je bila obsojenih skoraj polovica obtoženih (46 odstotkov), letos pa le še 26 odstotkov. Skupek teh statistik in delovanja institucij v škodo žensk je zelo dober način, kako zmanjšati njihov napredek v zadnjih letih, tako na delovnem mestu kot doma.

Krishnanova zato povzame: »Če preprosto hoče ponoči iti ven, če hoče kupiti cigarete ali oditi na sprehod – je to zločin za ženske? … Verjamemo, da ne glede na to, ali je notri ali zunaj, ali je dan ali noč, ne glede na razlog, kakorkoli je oblečena – ženske imajo pravico do svobode. In svoboda brez strahu je tisto, kar moramo varovati, braniti in spoštovati.«