Jugoslovanski scenarij za Sirijo?

Posebni odposlanec Združenih Narodov in Arabske lige za Sirijo, Lakdar Brahimi, je na sestanku s predsednikom AL, Nabilom al-Arabijem, v Kairu pred dnevi posvaril pred jugoslovanskim scenarijem za Sirijo. Načrt nekaterih igralcev v sirski krizi, ki bi državo razdelil na manjše enote, je po njegovih besedah nedopusten. To bi bil razplet, ki bi vodil zgolj v 'somalizacijo države, gospodarje vojne ter preganjano sirsko ljudstvo'. Brahimi se je pred tem mudil na pogovorih z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom v Moskvi. Rusko stališče glede Sirije v nasprotju z nedavnimi zavajajočim interpretacijami izjav ruskih državnih uradnikov s strani zahodnih korporativnih medijev, ki so poročali o mehčanju ruske pozicije, ostaja nespremenjeno.

Rusija kot članca Varnostnega Sveta ZN nasprotuje neposredni mednarodni intervenciji v Siriji, kot se je zgodila z vojaškim posredovanjem zveze NATO v Libiji. Sirski predsednik Asad po besedah Lavrova ne misli odstopiti ali zapustiti države, Moskva pa ni sposobna in pripravljena nezakonito poseči v pravice suverene države in biti udeležena v nasilni spremembi režima po okusu Zahoda. Brahimi je v Kairu izjavil: »Nikoli nisem zahteval naj predsednik Asad ostane ali gre,« in izrazil upanje, da politični dialog steče na podlagi dogovora iz Ženeve, ki določa ustavitev nasilja, oblikovanje prehodne vlade narodne enotnosti ter razpis svobodnih volitev, eksplicitno pa ne zahteva Asadovega odstopa.

Zahod na čelu z ameriško državno sekretarko Hillary Clinton je dogovor v Ženevi sprejel s figo v žepu prav zato, ker ne sankconira njegove izvirne želje Asadovega odhoda in spremembe režima. Namesto uresničevanja določil dogovora iz Ženeve je v namen izboljšanja načete javne podobe preoblikoval po njegovo edino zveličavno emigrantsko opozicijo. Kljub temu, da v Siriji obstaja avtentična politična opozicija, ki, mimogrede, nasportuje spremebam s pomočjo nasilja in tuje intervencije. Marionetna opozicija je lepotno operacijo prestala V Katarju, 'svetilniku demokracije', eni izmed zalivskih tiranij, ki z denarjem in orožjem podpirajo vse bolj k terorizmu in ropanju  nagnjene 'borce za demokracijo' v Siriji. Toda kmalu je doživela novo v seriji blamaž, ko je bila objavljena fotografija kolaboracionistične zgodovine starega očeta njenega novega vodje Moaza al-Kathiba, islamskega klerika, pripadnika v slogu prostozidarskih lož organizirane Muslimanske bratovščine in bivšega lobista naftnega giganta Shell, v trenutku bratenja z generali francoskega kolonialnega režima.

Priznani geostrateški analitik Pepe Escobar je krizo v Siriji zvedel na preprosto formulo, ki ponazarja boj med dvema opcijama: Sirija + Asad - Total (ime francoske naftne velekorporacije in simbol interesov Zahoda) in Sirija – Asad + Total. Glavni geostrateški razlog za obnovljeno hladno vojno med Rusijo in ZDA, ki se kaže skozi krvavi konflikt v Siriji, so kajpada energenti, predvsem zemeljski plin.  Poti njegovega transporta potekajo iz nahajlišč v Zalivu po najkrajši poti prek Sirije na evropski trg. Obsežne zaloge zemeljskega plina pa so bile nedavno - potrjeno v bližini mesta Homs, najbrž pa tudi vzdolž sirske sredozemske obale - odkrite tudi v Siriji.

Sirska emigrantska opozicija v maniri, ki smo ji bili priče na vrhuncu vojne v Libiji, ko so tamkajšnji uporniki vedno znova zavračali Gadafijeve pozive k prekitnivi sovražnosti in pogajanjem, trmasto obrača hrbet sodelovanju v karkršnih koli pogovorih o prekinitvi sovražnosti s sirskimi oblastmi. Al-Khatib je nemudoma zavrnil povabilo na pogovore z odposlancem ZN ter Arabske lige Brahimijem in ruskim zunanjim ministrom Lavrovom o pričetku političnega dialoga med sprtimi stranmi v Siriji v Moskvi. Zahteval je celo rusko opravičilo zaradi 'vmešavanja v sirske notranje zadeve, odsotnosti ruske obsodbe Asadovega režima ter zahteve po njegovem odstopu' in znova poudaril apriorni pogoj sodelovanja v pogajanjih: Asadovo politično lustracijo, kar natanko ustreza željam Zahoda.

Kredibilna poročila o trenutnih razmerah na bojišču medtem govorijo o trdnosti Asadove vojske. »Najprej je bil režim pred padcem v Homsu, potem v Damasku, nato v Alepu ter zatem spet v Damasku … « se je ob pobožne želje po skorajšnjem padcu Asadove oblasti, ki jih ob neumorni repeticiji korporativne propagande izrekajo politiki na Zahodu, nedavno sarkastično obregnil odlični poznavalec razmer na Bližnjem vzhodu, novinar Robert Fisk. Brahminijeva mirovna iniciativa tako kot tista predhodnika Kofija Anana pa niti z besedo ne omenja dejstva množičnega uvoza in infiltracije 'islamskih svetih borcev' ter naraščajoče podpore upornikom v orožju, denarju, logistiki in propagandi, ki jo ob pomoči zalivskih tiranij režira Zahod, kar neposredno napaja konflikt v Siriji.

Mirovni misiji ZN sta tako videti le kot podaljšek interesov Zahoda z nalogo prikrivanja resnične narave v največji meri umetno ustvarjenega in uvoženega konflikta ter kupovanje časa za dokončno uresničenje načrta razkosanja Sirije. Svarila posebnega odposlanca ZN in AL Brahimija pred balkanizacijo Sirije, so pričevanje o široki zunanji agendi načrtne destabilizacije, nasilne spremembe režima in razbitja države z namenom preureditve geostrateških razmerij v regiji. »Siriji ostajata dve zadnji možnosti«, je v Kairu še poudaril Brahimi. »Politični dialog in miren razplet krize ali pa zdrs v pekel, ki bo v letu dni terjal 100 tisoč žrtev.«

 Držanje fige v žepu ob vsakokratnih poskusih mirovnih iniciativ ZN, obenem pa neprekinjena ali celo povečana podpora nasilnim poskusom odstranitve suverene oblasti v Siriji, kar je nedvomna drža Zahoda, kaže le na perspektivo dolgotrajnih spopadov, povečanje žrtev ter stopnjevanje trpljenja civilnega prebivalstva.