Film / Sedem psihopatov in shih tzu

za

Prilagajanje vogalu Los Angelesa.

Vietkongovec, ki hlini, da je duhovnik – serijski morilec, ki pobija serijske morilce – oboroženi, morilski, maščevalni kveker, ki terorizira morilca svoje hčerke – propadli igralec, ki ugrablja bogataške pse – sadistični gangster, ki hoče nazaj svojega ugrabljenega psa – in tako dalje.

Ko gledate film Sedem psihopatov, imate občutek, da berete ilustrirano enciklopedijo filmskih čudakov – ali pa ilustrirano enciklopedijo najbolj odbitih filmskih likov. Tu ni nihče po naključju. Tu ni nikogar, ki se v film ne bi odbil od filma. Nikogar, ki ga ne bi naredil film. Nikogar, ki ne bi bil odvisen od filma. In nikogar, ki ga film ne bi že stokrat povozil, izmaličil in osmešil.

Ne brez razloga. Sedem psihopatov je namreč naslov scenarija, ki ga piše Marty Faranan (Colin Farrell), zapiti irski scenarist na začasnem delu v Hollywoodu, kjer pa mu ne gre. »Eksterier. Vogal v Los Angelesu. Dan.« Dlje od tega ne pride. Blokada! Zgodita se mu Barton Fink in Charlie Kaufman. Naslov je sicer kul, že tudi dobro prodan (pač anticipacija nove verzije Sedmih samurajev in Sedmih veličastnih), toda scenarij se ne premakne. Marty nekaj idej pokrade svojemu prijatelju Billyju (Sam Rockwell), faliranemu igralcu, ki skrivaj ugrablja pse, nekaj pa psihopatom, ki se javijo na njegov oglas, tako da se začne scenarij pisati sam (kot v Altmanovem Igralcu), v popolni vihar – ali Moebiusov trak, kakor hočete – pa se prelevi, ko se za tisto, kar izgleda fiktivno (gangster! sadist! Charlie Costello! Woody Harrelson!), izkaže, da je resnično. Marty, Billy in njegov poslovni partner Hans (Christopher Walken) se na lepem znajdejo v filmskih citatih, ki jim tako divje in tako brutalno strežejo po življenju, da si lahko ponavljajo le: Saj je le film, saj je le film, saj je le film! Obtičijo pač na maničnem post-neo-metafikcijskem vogalu Los Angelesa, obešenjaški koristni idioti realnosti, ki potrebuje filme, da bi sploh izgledala kot realnost, in filmov, ki niso nikoli napisani do konca, ki vedno potrebujejo še eno predelavo in ki jih preživiš le, če poznaš vse filmske rife, vse klišeje, vse stereotipe, vse seksizme in če obenem pustiš, da film do konca napiše sama realnost, ki itak dela vse, da bi izgledala kot afirmacija filma.