Zanka okoli vratu

Joan Peinado Garrido ne more več spati, hrana se mu zatika v grlu, golta tablete in jeclja kot vedno, ko je razburjen. Suhljati, skoraj 60-letni moški pomaga svoji 86-letni mami Marii Jose, ki ima težave z nogami in se mora opirati na palico. Družina že pol stoletja stanuje v beli vogalni hiši na Avenidi Mediterranea številka 52 v Vidreresu pri Gironi, približno 80 kilometrov severovzhodno od Barcelone. Peinadu grozi, da bo moral zapustiti svoj dom. Kje bo potem živel s svojo brezposelno hčerko Mireillo, staro 28 let, sedemletnim vnukom in mamo, še ne ve.

V hiši diši po loščilu. Tla v kuhinji in kopalnici so čista, da se kar bleščijo, vinski kozarci v vitrini v dnevni sobi stojijo v vrsti kot vojaki. Vnuk Marc je avtomobilčke razvrstil v skoraj popoln krog pred posteljo. Zraven v otroški postelji spi dedek. Nikjer ni videti škatel, ki bi napovedovale morebitno selitev.

V Španiji so od leta 2007 začeli skoraj 400.000 postopkov za prisilno izselitev, približno pol toliko družin je že izgubilo svojo nepremičnino, ki je bila večini edini dom. Deložacije so peto zaporedno leto krize postale simbol bede. Sodniško združenje je samo v prvih šestih mesecih letos zabeležilo 94.502 postopkov, pred kratkim celo 532 v enem dnevu, kar je rekord.

A kaj se zgodi z ljudmi, ki jim vzamejo ne le zaposlitev, temveč tudi dom in vsako upanje na boljše čase? V 1,7 milijona gospodinjstev ni družinskega člana, ki bi prejemal plačo. Skoraj štirje milijoni ljudi so od konca leta 2007, po poku nepremičninskega balona, izgubili delo. Več kot polovica brezposelnih velja za dolgoročno nezaposljive. Vse več Špancev zato ne zmore več odplačevati posojil, h katerim so jih pred leti nagovorili bančni uslužbenci za nakup stanovanj, hiš in poslovnih prostorov.

Po napovedih španske centralne banke bodo deložacije 2013 spet narasle za 30 odstotkov. Konec starega leta ni bilo videti izhoda iz krize, obeti za novo leto so slabi.

Mala podjetja so prisiljena razglasiti stečaj, večja napovedujejo nova odpuščanja, mednarodni koncerni se umikajo iz države. V novem letu, ocenjujejo v združenju podjetnikov v Madridu, bi gospodarska dejavnost lahko upadla še za 1,3 odstotka, armada brezposelnih pa bi se povečala na več kot šest milijonov.

Že zdaj mora 12,7 milijona ljudi preživeti z manj kot 60 odstotki povprečne plače, 27 odstotkov prebivalstva velja za revne. Država naj bi potrebovala več kot 20 let, da se bo življenjska raven spet približala tisti iz cvetočih let, so v skupni raziskavi ugotovile organizacije Unicef, Oxfam in Zdravniki brez meja.

Kriza je spremenila DNK Španije, pravi Francisco Lorenzo, vodja socialne raziskovalne skupine Caritasa: »Iz družbe z revščino se spreminjamo v revno družbo.«

Leto dni po začetku mandata vlade Mariana Rajoya gre državi slabše kot kdaj prej. Prejšnji teden je Španija sicer dobila skoraj 40 milijard evrov pomoči iz evropskega sklada za prestrukturiranje bolehnih bank. A strokovnjaki v Madridu in Bruslju se še vedno bojijo, da bo vlada na začetku leta 2013 morala predlagati reševalni program za celotno gospodarstvo. Pri tem bi razmere v Italiji lahko povzročile, da bi spet poskočil pribitek zaradi tveganja na državne obveznice, brez katerih Španija ne more priti do svežega denarja.

Premier Rajoy je na začetku decembra zagotavljal, da bo njegova država posegla po reševalnem mehanizmu, če bo to nujno. Za zdaj Španija še ne potrebuje evropske pomoči. Za slaba nepremičninska posojila hranilnic in bank je država poskrbela z ustanovitvijo »slabe banke«. Vse to so ukrepi v okviru svežnja za boj proti krizi, vendar ti ne bodo dovolj, da bi se povrnilo zaupanje v lastno gospodarstvo. In tako učitelji ter študenti protestirajo proti varčevanju v izobraževalnem sistemu, zdravniki proti privatizaciji javnih bolnišnic, sodniki pa proti novim dajatvam za državljane, ki bodo samo še otežile postopke.

Vse očitnejša revščina v državi in njena najočitnejša znamenja, deložacije, so zdaj enako prizadeli upokojence, ki so lastne domove zastavili kot poroštvo za posojila svojih sinov in hčera, kot pripadnike nekoč solidnega srednjega sloja in mlade v samostojnih poklicih. V Kataloniji je še posebej hudo, in sicer predvsem v okolici Girone, kjer je brezposelnost že zdaj 26-odstotna.

Državo so pred novim letom pretresli samomori štirih ljudi, ki so izgubili stanovanje. Rajoyeva vlada je hitro odredila dveletni moratorij na deložacije, vendar bodo prizanesli le primerom, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: da gre za družino z več kot dvema otrokoma z manj kot 19.000 evrov letnih prihodkov, od katerih morajo več kot polovico nakazovati za obroke hipotekarnega posojila, ali za samsko mamo oziroma očeta z enim otrokom, mlajšim od treh let. Vendar se dolg zaradi neporavnanih obresti v času moratorija seveda še naprej povečuje.

Za Joana Peinado moratorij ne velja: živilski kemik, ki je nekoč delal v krajevni mlekarni, od nesreče pri delu pred 20 leti in po desetih operacijah kolena dobiva invalidsko pokojnino. Takšni ljudje ne izpolnjujejo pogojev za moratorij na deložacijo.

Vse očitnejša revščina v državi in njena najočitnejša znamenja, deložacije, so zdaj enako prizadeli upokojence, ki so lastne domove zastavili kot poroštvo za posojila svojih sinov in hčera, kot pripadnike nekoč solidnega srednjega sloja in mlade v samostojnih poklicih.

Tisti petek sredi decembra se je ob osmih zjutraj pod jasnim nebom in v ledeno mrzlem vetru pred belo Peinadovo hišo v Vidreresu zbralo več kot sto žensk in moških. To je bil rok, do katerega bi se družina morala izseliti. Navzoči so bili odločeni, da se bodo izvršiteljem postavili po robu. Na drugi strani ceste sta policista parkirala patruljno vozilo.

Usodo si je Joan Peinado iz Vidreresa zapečatil s podpisom hipoteke v višini 160.200 evrov pri hranilnici Caja Madrid, ki je takrat v Kataloniji novačila nove stranke. Na začetku leta 2006 se je odločil, da bo za ovdovelo mamo odkupil hišo, kjer je odraščal.

Takrat je njegova žena še delala. Pred tremi leti ga je zapustila. Njegova hči je izgubila službo in se je s sinom vrnila k očetu, ki je moral skrbeti še za mamo oziroma babico. Peinado si s 1050 evri invalidske pokojnine ni mogel več privoščiti mesečnega obroka v višini 700 evrov. Poleg tega njegova staromodna družinska hiša v četrti, ki postaja vse uglednejša in na katere obrobju so začele rasti vile, že zdavnaj ni več zanimiva za trg.

Maja 2010 je hranilnica, ki je medtem prešla v last finančne ustanove Bankia, vložila tožbo proti Peinadu in zahtevala predčasno poplačilo posojila, poleg tega pa še zamudne obresti in odvetniške stroške, vse skupaj več kot 210.000 evrov. Ker zahtev banke ni mogel izpolniti, je septembra lani sodnik odredil deložacijo. Nepremičnina je tako za komaj 60 odstotkov prvotno ocenjene vrednosti postala last Bankie, ki so jo maja podržavili.

A dolg s tem še vedno ni poravnan. Po španskih zakonih namreč Katalonec z okvarjenim kolenom osebno in do konca življenja z vsem svojim premoženjem jamči za poplačilo preostanka posojila z zamudnimi obrestmi vred. V svoji stiski se je Peinado obrnil na pobudo PAH, Plataforma de afectados por la hipoteca, ki pomaga oškodovancem zaradi hipotekarnih posojil. Od ustanovitve pred skoraj štirimi leti v Barceloni je organizaciji uspelo preprečiti 510 deložacij. Odvetniki pri vlogah za pristojne organe in pogajanjih s posojilodajalci pomagajo brezplačno. Povsod po državi vznikajo protesti in nastaja vse več podpornih skupin. Celo načeloma konservativni sodniki so zaradi prisilnih izselitev že šli na ulice.

Joanu Peinadu je usodnega dne ob strani stala Marta Afuera iz organizacije PAH, ki je prišla iz Girone in ga pospremila na sodišče v mestecu Santa Coloma de Farners, da bi pregledala odločbo o deložaciji. Novembra so dosegli štiritedenski odlog, saj naj bi bilo nehumano, da je bila družina do zadnjega trenutka v negotovosti.

Ko sta se tako dopoldne vrnila v Vidreres z novico, da se jim do nadaljnjega ni treba izseliti, je množica v zelenih majicah gibanja PAH vzklikala od veselja. Peinadova banka je dva dneva prej pri pristojnem sodniku prosila za odlog; pravkar je namreč dobila milijarde iz evropskega sklada in nekaj dni pred božičem ni želela tvegati, da bi bila njena javna podoba omadeževana.

Vendar to ne pomeni, da je deložacija preklicana. Kakorkoli že, mladi in stari so dvignili rdeče znake ’stop’ iz kartona in doma napisane transparente. »Skupaj smo močni,« so kričali. Joan Peinado je vzel mikrofon, se zahvalil in skoraj ni jecljal. Žarel je, saj se je rešil zanke, ki jo je že čutil, kako se mu zateguje okrog vratu.

Pred hišo je stal tudi Joan Bossacoma iz Celre in ploskal. Stanovanje krepkega moškega, ki je v dobrih letih zaslužil veliko denarja s prodajo oblačil na tržnici, so zasegli, ko je bil zdoma. Katalonska policija je preprosto zamenjala ključavnico. Nikoli ni prejel sodnega sklepa o deložaciji. V samoobrambi, je pojasnil Bossacoma, je nazadnje spet zasedel lastno domovanje. V krizi so celo najhujši filistri postali »okupas« svojih ali tujih praznih stanovanj. Joan Bossacoma ima pri tem celo podporo svojega župana.

Kajti na magistratu v Celri se 34-letni župan Dani Cornella iz levičarske katalonske stranke CUP zavzema za nove reveže v svojem domačem kraju. Župan je postal pred letom dni in pol. Bossacomu je pomagal tako, da je sodniku opisal njegov žalostni položaj in se vključil tudi v pogajanja z banko.

Zlasti ustanove, ki jih sanirajo z javnim denarjem, bi bilo treba prisiliti, da stanovanja poceni oddajajo kot občinska, zahteva Cornella. Banke bi morale nepremičnine vzeti v zameno za neodplačana hipotekarna posojila. Cornella pravi, da so doslej plačilno nesposobne preprosto izključili iz družbe in nikoli več niso mogli dobiti posojila. »A zakaj bi kdo sploh še delal, če bo do konca življenja vse moral nakazovati banki?« se sprašuje župan.

To se mora spremeniti, je prepričan Cornella. Španci bodo že v tem letu z demonstracijami izsilili reformo najstrožjega zakona o hipotekarnih posojilih v Evropi. Njihovim zahtevam se pridružuje celo združenje sodnikov. Jose Maria Fernandez Seijo, predsednik enega od gospodarskih sodišč v katalonski prestolnici, je sprožil razpravo, ko je primer prisilno izseljenega Maročana v okolici Barcelone prijavil na evropskem sodišču. To je na začetku lanskega novembra potrdilo, da španski zakoni kršijo evropske norme, saj dolžniki ne morejo nasprotovati krutim klavzulam v pogodbi in pretiranim obrestim.

Fernandez Seijo razsodbo pričakuje februarja. »Zakon je treba temeljito spremeniti,« pravi in tako kot številni kolegi zahteva delni odpis dolgov, torej »drugo priložnost za prizadete«.

Ni mogoče napovedati, ali bo Joan Peinado z družino smel ostati v svojem domu, ali se bo rešil dolgov in spet mirno spal. Šestega januarja, ko njegov vnuk tako kot vsi španski otroci čaka na darila svetih treh kraljev, bo še praznoval na Avenidi Mediterranea številka 52. Ne pri prijateljih, ne v zasilnem domovanju, temveč preprosto doma.