Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

10. 1. 2013  |  Mladina 2  |  Pod črto

Amerika sama zase

Tista država, kjer nošenje orožja velja za eno največjih pridobitev in svoboščino

Ni treba, da človek dolgo živi v Združenih državah Amerike, da bi razumel, kako je potek, in še bolj, kako je odziv na zadnji (kateri po vrsti?) pokol kakšnih 120 kilometrov od nevtralne prestolnice sveta, New Yorka, moral biti prav takšen, kakršen je bil, in v nasprotju s tistim, ki bi ga doživeli v Evropi. Da geslo ulice ne bo prepovedalo lahkote nabave strelnega orožja, ampak bo morda, nasprotno, uvedlo še večjo »fordizacijo« izdelave, posodabljanja in prodaje. Od Amerike ne zahtevamo, naj ne ohranja svojih tradicij. Pričakujemo, da bo ravnala tako. Doslej še nikoli nismo bili razočarani!

Nositi orožje ni med Američani ne navada ne nauk, ki bi si ga moral trdno vbiti v glavo vsak državljan, tudi tisti, ki so se priselili in se na pamet učijo, kaj morajo povedati ob sprejemanju v državljanstvo. Ne gre le za vljudnostno obliko pridobljenega domoljubja, gre za to, da so takšna pač načela svoboščin. Ustavi je dodan amandma, torej dopolnilo, ki pravi, da ima vsak državljan pravico nositi orožje in … se braniti, če je treba. Nositi orožje velja, v tej obliki in s tem prepričanjem, za eno največjih pridobitev, ki jih človek ima, če postane ameriški državljan. Pokol v Connecticutu je bil doslej največji, 20 otrok in šest odraslih, a ni nobena novost in nobena senzacija. Je pa eden tistih primerov, ob katerih šele postaja razumljiva predstava o človekovi svobodi. Evropejci, ne smejte se, ker ste takšne predstave že pokopali po izkušnjah prejšnjih krvavih stoletij. Na primer po izkušnjah poteka in podrobnosti tridesetletne vojne.

Američani pač stojijo trdno na temeljih svojih svoboščin in ta, o kateri govorimo, je le ena izmed njih, sicer ena najsvetejših. To ne pomeni, da se je morajo pred zakonom vsi držati dobesedno, prav tako ne, da bi morali pred sodiščem obvezno prisegati na boga. Imel sem to izkušnjo: sodnik mi je demokratično dovolil, da kot ateist (ni se zmedel ob tej moji besedi) prisežem pač z zavestjo, da ne smem lagati. Dovoljeno je, še zlasti po zadnjem pokolu, priporočati večji nadzor nad posestjo orožja. No, naj bo. Sama pravica pa po mnenju pravega državljana ne bi smela biti prizadeta. Američan je svoboden. Američan torej sme nabavljati in nositi orožje. Temu so zainteresirani proizvajalci le dodajali vedno nove sezname sodobnega orožja. Vse do avtomatskih brzostrelk (kakršna je bila seveda uporabljena tudi v zadnjem primeru), sicer pa se zadeve te vrste zadnje čase sploh ne dogajajo z navadno pištolo ali kakšno podobno otročarijo!

Amerika ima o vsem na tem svetu svoja trdna stališča, ki jih ne more prav hitro omajati nobeno niti najbolj strokovno nasprotovanje. V kongresu so v prvem Obamovem mandatu razpravljali o splošnem zavarovanju, ki ga doslej Američani kljub velikim možnostim svoje medicinske oskrbe kratko malo niso poznali, če pa se je o tem govorilo, je moral Obama dokazovati, da ne gre za državno goljufijo in ropanje navadnega človeka (40 milijonov ljudi zavarovanja sploh ni imelo), in vendar je neki republikanec v kongresu vzkliknil, da gre za strahotno stvar, za pravo uvajanje socializma. Strašna beseda, čeprav se knjige o socializmu, pa tudi marksizmu dobijo v posebnih oddelkih največjih knjigarn!

Države delimo na razvite in nerazvite ali manj razvite, Združene države so v nekaterih primerih seveda najbolj razvite. Res? Mar ne bi včasih lahko rekli, da ZDA sodijo med bolj zaostale države? Lahko vsaj pustimo to vprašanje odprto. Sploh moramo biti ob uporabi zgodovinskih in ideoloških ocen skrajno previdni. Ameriško politiko, zlasti njen republikanski del in ne le čajanke, poznamo po tem, da se upira krepitvi države in državnega. Slavni izrek »Najboljša država je tista, ki je ni« (The best government is no government) je znan vsakemu Američanu, veliko jih je, ki o državni vlogi v življenju nacije res nimajo dobrega mnenja, kljub dosežkom kakšnega Roosevelta. Pa vendar, ali si sploh lahko predstavljamo državo, ki bi bila tako močno sistemsko razvita, kot so Združene države? Si sploh lahko predstavljamo, kako bi ZDA dosegle svojo, denimo, vojaško premoč v svetu brez močne države? A kljub temu velja celo v manj togih političnih krogih, da je državno nekaj slabega.

Moč države se seveda dosega na različne načine, ameriški se je pravzaprav zgledoval po britanski zgodovini. Elizabeta I. je ob nevarnosti, da jo premagajo Španci, odšla v Portsmouth in zbrane lastnike ladij in veleribiče prosila – prosila! –, naj ji pomagajo z denarjem, da bi zgradila floto, ki bo premagala špansko armado. Storili so to, na prošnjo sicer absolutnega vladarja. Prav tako, kot mora danes ameriški predsednik rotiti kongres, ki drži v rokah mošnjo z denarjem, naj mu pomaga z vzdrževanjem vojaške premoči v svetu.

Američani naredijo vse, kar kot velika država morajo storiti, da bi se obdržali na svetovnem površju. Spopadajo se med sabo, tako kot tega nihče na svetu ne zna ali si ne upa. Kongres so pravkar pripeljali pred fiskalni prepad, kot to imenujejo, in usoda državne bilance – z njo pa prihodnost države in velesile – je visela v zraku le nekaj ur pred novim letom! Vsi, ves svet to gleda, se muza in vse to sprejema kot čuden del svetovne politike, ki si ga Američani pač lahko privoščijo. Kdo bi se temu upiral? Takšni so.

Nekje v Montani, na dolgem potovanju po Ameriki, me je ob vstopu v majhno trgovinico visoko v hribih lastnica, starejša gospa, pričakala z besedami: »Kaj lahko storim za vas, tujec?« Besede so bile ljubeznive, postrežba tudi, a vendar sem bil pač le še en tujec. Tako se Američani počutijo ob preostalem svetu. Ljubeznivi so, pripravljeni pomagati. In … neodvisni. Vseeno jim je, ali je neka institucija, kot je na primer splošno zavarovanje, uveljavljena že povsod, oni sami pa o njej šele razmišljajo. To je pač njihova naravna pravica, si rečejo. Ali pa sploh ne razmišljajo o tem. In če bi se ves preostali svet zaradi pošastnih pokolov, katerih žrtve so tudi otroci, združil, da bi čim bolj omejil pravico do strelnega orožja, veliko Američanov, morda večina, ne vidi razloga, zakaj bi posnemali druge. Če bi se drugod zmanjševala prodaja orožja, zakaj se ne bi iz istih razlogov v Ameriki povečevala. Amerika je sama zase.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.