Dva leva / Vlado Miheljak: Planet opic

Znanstveniki raziskovalnega centra primatov Yerkes na univerzi Emory v ameriški zvezni državi Georgiji so ugotovili, da so šimpanzi pripravljeni na delitev plena oziroma imajo občutek za poštenost. Doslej je bolj ali manj veljalo, da je to le človeška lastnost.

Janez Janša je ob začetku uradnega obiska v Azerbajdžanu v nagovoru slovenskim gospodarstvenikom, ki ga spremljajo, deželo ob Kaspijskem morju predstavil kot deželo priložnosti.

Pravzaprav si Janša ne bi mogel izbrati boljšega kraja za klavzuro pred radovedno javnostjo in mediji. V velikem slogu je šel k samodržcu še večjega sloga. K politiku, ki je bil razglašen kot osebnost leta organiziranega kriminala! Ne vemo, ali mu je kaj koristnega svetoval; ali mu je morebiti vsaj izrazil podporo v teh težkih časih. Jo pa vsekakor potrebuje. Še zlasti, ker mu jo je po medijskem pritisku in evroposlanskih poizvedovanjih odtegnil predsednik Evropskega sveta Herman Van Rompuy. Ne le odtegnil. Postavil ga je na laž. Res sta se pogovarjala, potrjujejo iz urada predsednika Evropskega sveta, ampak ne o slovenskih notranjih zadevah. Pogovor je potekal v okviru niza telefonskih pogovorov na temo naslednika Jean-Clauda Junckerja na čelu evroskupine. Ob tem so zatrdili, da »predsednik Evropskega sveta ne želi komentirati ali se vpletati v slovensko domačo politiko«.

Še ena laž iz Janševe kovačnice.

Koliko laži politika Janeza Janše smo že zaznali? Veliko. Dovolj, da ga lahko označimo za pregovornega politika – lažnivca? Za lažnivega politika.

A zdi se, da nenehne laži, podtikanja, konstrukcije in falzifikacije niso skrajni domet njegove (avto)destruktivne politike. Zdaj njegovi uporabljajo skrajna sredstva spina, ki ga je težko razumeti in pojasniti. Namreč, v aferi Karba je bilo bolj ko ne spregledano, da ni sporno zgolj to, da je uprava Dela obračunala z novinarjem na podlagi lažnih zapisov v Reporterju in prorežimskih medijih, ampak da se je vzporedno odvijala še ena veliko bolj občutljiva stvar. Namreč, prostodušno so zapisali vse tisto, kar se o domnevnem zdravstvenem stanju Janše in razmerah v družini govori kvečjemu »za šankom«. Nikoli, ampak res nikoli, ni noben resen medij namigoval, kaj šele posredoval takšnih vsebin, vključno s tisto najbolj bizarno o njegovem otroku. In v funkciji obračuna z novinarjem Karbo so potem vsa ta »gostilniška namigovanja« izpisali in ponudili v branje vesoljni Sloveniji. Ker ne gre pričakovati, da bi prorežimski mediji pisali takšne bizarnosti proti Janševi volji, je verjetno, da je sam dal zeleno luč. Očitno se je odločil, da je treba poskusiti vse, da se preusmeri pozornost od aktualnih zagat. Dati na ogled tudi zasebnost in intimo družine! Velika cena za malo verjetno pozitivni rezultat.

Vsekakor pa je Janša velik mojster za podtikanje požara. In še večji za produkcijo sovražnikov. Celo v okoljih, kjer je imel precej vpliva in naklonjenosti, denimo v sferi kulturne produkcije, društvu pisateljev itd., je skorajda soglasno soustvaril sovražnike. Sedaj mu je v teh krogih ostalo prej za en kombi kot za avtobus somišljenikov. Resda slepo predanih, a malo. Premalo. Zato je bilo pričakovano in logično, da se bo prej ali slej problematiziralo Janševo članstvo v slovenskem Penu. Če ga bodo izključili, bo seveda skupaj s svojimi somišljeniki in verniki zagnal vik in krik, da je izključen iz političnih razlogov. Že mogoče. A tudi sprejet je bil iz političnih razlogov. Njegov pisateljski in publicistični opus mu tega članstva pač ni mogel prinesti.

Sicer pa je dodan še en prispevek k političnemu deliriju sedanjega Janševega režima. V vrsti sankcij domnevnih »organizatorjev neorganiziranih demonstracij« je politično instrumentalizirana policija izpisala globo celo rektorju in glavni tajnici Univerze v Ljubljani, ker bi naj organizirala živi obroč okrog parlamenta. Sedaj so ogroženi od študentov in študentk, ki se držijo za roke. To je definitivno konec, zadnji vzdihljaj, smrtni ples. Vsaj sedaj bi se poslanci morali oglasiti. Vsi so krivi, dokler se ne distancirajo od teh dejanj obupa in norosti.

Janša še brca, čeprav je že mrtev. Politično, da ne bo nesporazuma. Je kot tisti junak iz risanke, ki brezglavo teče proti prepadu, in ko je že krepko čez, še vedno teče, dokler v nekem trenutku le ne pogleda dol in se zave, da nima tal pod nogami. Šele takrat strmoglavi. Nič ne kaže, da se bo Janša sam ozrl v globočino. Treba ga bo spomniti.