00.30 – Tajna operacija

Zodiak.

»Kdo si pa ti,« vpraša direktor Cie, vodja vseh tistih mož, ki za zaprtimi vrati možujejo o vojni proti terorju in njeni ultimativni tarči – Osami bin Ladnu. Odgovor: »Jaz sem prasica, ki je našla to lokacijo.« Lokacija je kakopak ultimativna: utrjeni kompleks v pakistanskem Abbottabadu, kjer naj bi se skrival bin Laden.

In ja, lokacije, na kateri se je skrival bin Laden, ni našel kak supermanski, superjunaški, genialni, bondovski moški, ampak ženska, Maya (Jessica Chastain), krhka, bledična, eterična, viktorijanska, prerafaelitska operativka Cie, ki jo imajo v Washingtonu, kot slišimo, za killerko. Ne zato, ker bi koga ubila, ker bi bila agresivna ali pa ker bi mahala s pištolo, ampak zato, ker je vztrajna, nepopustljiva in fanatična, ker nikoli ne odneha, ker moškim teži toliko časa, dokler ne dobi tega, kar je hotela. Svojemu šefu na stekleno steno, ki loči njuni pisarni, stalno zapisuje, kateri dan že mineva, odkar je prišla na sled bin Ladnu, pa niso še ničesar ukrenili. Stalno teži, pritiska, kljuva – kot krokar, kot vest. Za seks nima časa, ker hoče priti do »svojega« moškega, do fantomskega, skritega moškega, s katerim je tako obsedena, kot so ženske obsedene z moškimi, s katerimi se hočejo dati dol.

»Vsi se na koncu zlomijo – biologija,« dahne njen kolega, ekspert za torturo, kar je tako, kot bi rekel – vsi moški se na koncu zlomijo. In ko Maya preživi vse strelske in bombne atentate, ki jih režira Al Kaida, pravi, da verjame, da jih je »čudežno« preživela prav zato, da bi lahko končala to svojo misijo. Ženska lahko ustvarja zgodovino, toda le pod pogojem, da se to dogaja v jeziku, ki ga razume – v jeziku gotske romance in biblične parabole.

Film 00.30, ki ga je posnela Kathryn Bigelow, najboljša zgodovinarka ameriške vojne proti terorju (Bombna misija), kronika dolgega lova na Osamo bin Ladna, ki vključuje vse obvezne postaje, od telefonskih krikov 11. septembra, makiavelistične torture na »črnih lokacijah« (Bližnji vzhod, Bagram, Gdansk), slepih ulic, pasti, bizarnega trgovanja (tajno informacijo za lamborghinija!) in lažnih sledi, pogosto produktov rasistične slepote (za Američane so vsi muslimani »isti«), do magičnega bin Ladnovega kurirja, mistične vojaške baze Area 51, skepse, da je bin Laden sploh v Abbottabadu (le Maya je stoodstotno prepričana, da je res tam), in povsem birokratske, antiheroične likvidacije bin Ladna, izgleda kot revizija Fincherjevega Zodiaka, kot transfiguracija dolgoletnega lova na fantomskega serijskega morilca, obenem pa tudi kot ultimativna blasfemija, kot ultimativna žalitev bin Ladna – ne le, da je film o njegovi likvidaciji posnela ženska, ampak ga je ženska tudi izsledila.