Različni izvajalci: Django Unchained OST

Quentin Tarantino je absolutni kolažni mojster. Je institucija citata drugega kultnega režiserja Jima Jarmuscha, ki je nekoč rekel, da ni nič izvirno in da si je treba sposojati oziroma krasti iz vsega, kar zbuja inspiracijo in imaginacijo. Glasba Tarantinovih filmskih zlepljenk je vedno eksplicit-

na nametanka. Kot primer navedimo njegov prejšnji film Neslavne barabe (Inglorious Basterds), kjer smo v zgodbi o drugi svetovni vojni v paketu slišali glasbo iz starih špageti vesternov, akcijskih B-filmov in erotičnih hororjev. Čeprav to niti ni bil Tarantinov najbolj frajerski glasbeni venček, je deloval sijajno, s šilcem dodanega humorja.

In sedaj zagata. Glasba špageti vesternov ni le žanr, je subkultura, iz katere si je mogoče marsikaj učinkovito sposojati oziroma krasti. Poleg Tarantina je to v mainstreamu popularne kulture nazorno pokazal tudi, denimo, dvojec Gnarls Barkley. A kaj se zgodi, ko Tarantino dejansko posname vestern? Ko ne gre več za eksploatacijo oziroma hommage špagetom, ampak za rekonstrukcijo, film Django brez okovov (Django Unchained), v katerem se suženj spravi reševat svojo ženo iz krempljev hudobnega lastnika plantaže?

Tarantino je že večkrat povedal, da se raje izogne temu, da bi za glasbo v svojih filmih angažiral enega samega glasbenika, ker en glasbenik pač ne bi zmogel ustvariti vse potrebne zvočnosti. Zakaj bi nekaj (po)ustvarjali, če je najprimernejša glasba že narejena? Tako je tudi pri filmu, ki že v naslovu navede svoj glavni navdih, torej vestern iz šestdesetih let prejšnjega stoletja – Django. A Tarantino gre celo dlje. V filmu uporabi tudi kos glasbe iz tega kulta. Je bil že kdaj posnet visokoprofilni film, ki si iz zgodovine ni sposodil le imena, ampak tudi delček glasbe onega drugega filma?

Zraven Tarantino nameče še nekaj žanrskih klasik preverjenih ziherašev Ennia Morriconeja, Alessanda Alessandronija in Riziera Ortolanija. Ter doda celo nekaj avtorske – prav za ta film posnete – glasbe različnih izvajalcev. Med njimi je glavno presenečenje avtoriteta, starosta Ennio Morricone, ki navrže dve značilni špagetarski viži. Potem so tu še črni protagonisti pop scene John Legend, Rick Ross in Anthony Hamilton.

Glasba filma Django brez okovov je razmetana, a pazi, ne toliko, kolikor bi pričakovali in celo zahtevali od mojstra lucidnega razmetavanja referenc iz glasbene zgodovine. Je dvodimenzionalna, saj imamo na eni strani melodije klasičnih vesternov in na drugi ameriško sredinsko generiko R & B-ja, rapa in popa, še najhrabrejša pa je neposrečeno naivna zlepljenka Jamesa Browna in 2Paca.

Rigiden filmski žanr tokrat pomeni manj drzno (ukradeno) glasbo, ki je niti slučajno ne bomo poslušali v kafičih in na žurih in ne bo postala del našega vsakdanjika. Django Unchained je vsaj v glasbenem smislu neznačilno navaden. Je Tarantino po Tarantinu.