Atiq Rahimi: Kamen potrpljenja

+ + + +

Spregovori ženska

Lahko bi se zgodilo v Afganistanu ali pa kje drugje, uvodoma opomni pisec. Mož, negiben, z ves čas odprtimi očmi, na infuziji v sobi, ki meji na škrbino ravnokar porušene hiše, s strelno rano v tilniku. Zraven žena, ki ga neguje, mu moči oči, mu menja infuzijsko vrečko, odganja otroke, da ga ne bi motili, zamoti oborožene moške, ki se motovilijo po četrti, se laže, da je kurba, da si je ne bi vzeli kot trofejo, se nastavi nedolžnemu, da je v začetniškem strahu ne bi poškodoval. Zraven se, kot je slišala od tasta obnovo stare islamske legende, spoveduje možu, kakor se spovedujejo kamnu, da se od zamolčanih zgodb raztrešči in je s tem pozabljeno in odpuščeno vse spovedano.

Ženska spregovori o prisilni in dogovorjeni poroki, v katero so privolili starši, čeprav so najprej prišli snubit njeno sestro; o usodi žene borca in heroja, ki je bil prva leta zakona v vojni; o njegovih ljubezenskih nerodnostih, ki niso šle skupaj z imidžem junaka in borca, o možačenju vojakov nasploh; o zagamani vlogi ženske v tradicionalni družini, ženske brez otrok, če jo sumijo jalovosti, še toliko bolj. In o vsem drugem.

Paradoksalno; da je mož nekje vmes, ne čisto živ, mrtev pa tudi še ne, omogoči ženski brez imena pretrgan monolog, ki izpove vse, kar jo je tiščalo. Pritisk od znotraj je tako močan, da po uvodnih molitvah pove tudi stvari, za katere se ji zdi, da ji jih narekuje hudobec, demon, da je obsedena. Kjer je morala močna, kjer se je treba ves čas pretvarjati, da se bolje ukalupiš v pričakovanja okolice, sta tudi dvojna morala in prikrivanje močnejša. In v Kamnu potrpljenja je kar nekaj preobratov, ko se zgodba ženske zasuka; ne samo grotesken in zmaknjen konec, tudi vmes so mejne in komaj razumljive situacije, preobrati so drastični in takšna je tudi ženina najbolj zamolčevana skrivnost. Vendar pripovedni lupingi niso samonamembni in zgolj poudarjajo negotovo atmosfero; kratek, odsekan stavek, ki se enkrat oprijema objektivizma in deskripcionizma, drugič litanij in repeticije, povzete po žebranju in izgovarjanju božjih imen, vse je samo jezikovni odsev nepredvidljivega zunaj. Oboroženci, za katere se ne ve, ali so naši ali njihovi, mulove pridige in spomini na zagatne sufijske zgodbe, katerih poduki niso enoznačni, rožljanje tankovskih gosenic in občasno streljanje, ob napredujoči zavesti o prekrških, o grehu. Vse to vpliva na krčevitost ženske izpovedi in Rahimi jo dobro jezikovno zadene. Tudi zato, ne samo zaradi prizadevanja za drugačno samorazumevanje muslimanskih žensk, je verjetno prejel Goncourtovo nagrado za to v francoščini in v emigraciji spisano delo.