Slepa ulica tretje poti

Dr. Cene Gostinčar, biotehnolog, raziskovalec

25. 1. 2013  |  Mladina 4  |  Komentar

Margaret Thatcher, dolgoletno predsednico britanske vlade, so pred desetletjem vprašali, kaj šteje za svoj največji dosežek. Odgovorila je: »Tonyja Blaira in Novi laburizem.« Ker lahko Thatcherjevo umestimo na desni, Blaira pa na levi del političnega spektra, se v tej izjavi skriva nekaj podobno presenetljivega kot v dejstvu, da nam je desnica izvolila socialdemokratskega predsednika republike. V nasprotju s precej razširjenim mnenjem težava levice (in vseh nas) ni v tem, da bi bil predsednik republike rad Janez Janša, temveč v tem, da poskuša biti Tony Blair. Težava, povedano drugače, je v tem, da v življenje znova obujamo levi politični eksperiment, ki se je nekoč že spremenil v katastrofo.

Osemdeseta leta prejšnjega stoletja je neizbrisno zaznamovala Margaret Thatcher, skupaj z ameriškim predsednikom Ronaldom Reaganom. V času vladanja jima je uspelo zlomiti sindikate, privatizirati večino državnega gospodarstva in deregulirati finančni sektor. Fleksibilna delovna sila, nizki davki in tanka država so se oblikovali v novo religijo. Politični svet se je popolnoma spremenil. Zmerna desnica je postala nova sredina, zmerna levica je bila oklicana za ekstremno in komunistično in se je v paničnem strahu pred tema oznakama pomikala vse dlje od svojih tradicionalnih stališč.

Britanski odgovor na spremembe je bil Novi laburizem, prenovljena leva stranka, v kateri je prevladala ideologija tretje poti. Ta naj bi bila kompromis med staro levico in novo desnico. Od prve je prevzela zagovarjanje socialne pravičnosti, od druge pa ideologijo prostega trga in poskušala ustvariti nekakšen pošastni križanec med neoliberalizmom in socialno državo. Tony Blair se je na oblasti obdržal celih deset let. V Nemčiji je podobno politično usmeritev zastopal Gerhard Schröder, v ZDA Bill Clinton, svoje mesto pa je našla tudi v Avstraliji, Braziliji in več drugih državah.

S tem, ko levica ni ustavila gospodarskih eksperimentov osemdesetih let, temveč jih je celo vzela za svoje, nosi velik del odgovornosti za krizo.

Tudi Borut Pahor se je idej tretje poti oklenil že pred več kot desetletjem. Takrat se je še zdelo, da bo z njimi levico mogoče preobraziti v politično silo, ki bo kos izzivom globaliziranega sveta. V zahodnih državah je ta nepričakovani preobrat desnici (ki so ji pravzaprav ukradli njena ekonomska stališča in jim nadeli množicam bolj všečno podobo) v resnici za nekaj let vzel sapo. Levica je samovšečno govorila o svojem prerodu, in namesto da bi obrzdala pohlep iztirjenega gospodarskega in finančnega sistema, je še naprej stregla njegovim muham. Dokler so od neizmernega kopičenja bogastva tudi državljani dobivali drobtinice, se je zdelo vse v najlepšem redu. Potem so se nekega lepega dne finančni trgi, ki jim že dolgo nihče več ni postavljal omejitev, kot razkošno okrašena sladoledna torta na poletnem soncu raztalili v neugledno lužico. In nova levica je izgubila ne le oblast, temveč tudi zaupanje ljudi. Povsem zasluženo: s tem, ko ni ustavila gospodarskih eksperimentov osemdesetih let, temveč jih je celo vzela za svoje, nosi velik del odgovornosti za krizo.

Spogledovanje levice z ideologijo prostega trga se je izkazalo za napako, tretja pot pa za slepo ulico. A tega poraza si mnogi še vedno nočejo priznati, čeprav so njeni najvidnejši predstavniki že pred leti morali sestopiti z oblasti. Tudi zaradi njih smo se sredi krize znašli brez prave levice in brez prave alternative družbenemu sistemu, ki pospešeno proizvaja reveže in nesrečne državljane. Levica je danes pred grožnjami neoliberalizma ravno tako izgubljena, ali pa še bolj, kot je bila pred navideznim uspehom tretje poti. Če ne bo sposobna ponuditi novih odgovorov, jih bodo namesto nje poiskali ljudje na ulici. Protestniki namreč v zadnjih tednih niso le jasno povedali, da imajo razkroja države dovolj, temveč so se lotili tudi iskanja boljših rešitev. Ustvarjalna energija, ki so jo pri tem pokazali, je tolikšna, da bi morala presenetiti celo največje optimiste.

In ta energija bo prišla še kako prav. Le dobra dva tedna po predsedniških volitvah je padla še ena institucija: ustavno sodišče, ki že lep čas niha od nerazumljive neodločnosti do dih jemajočega aktivizma. Ob preprečitvi referendumov o slabi banki in državnem holdingu je zapisalo celo vrsto nenavadnih utemeljitev. Tudi če preostale prepustimo v interpretacijo pravnikom, ni mogoče mirno požreti mnenja, da bi izvedba referendumov lahko privedla do kršenja človekovih pravic. Potem ko so pred letom dni sodniki človekove pravice mirno žrtvovali nedotakljivosti referenduma, jih zdaj uporabljajo kot izgovor za uveljavljanje točno določene ekonomske doktrine. Še več, doktrine, ki je v številnih delih sveta povezana z grobim kršenjem prav teh človekovih pravic. Takšnemu cinizmu lahko konkurirajo kvečjemu še izjave nekaterih politikov na spletnih družabnih omrežjih.

Z izvolitvijo Boruta Pahorja in njegove s kapitalom zlizane tretje poti ter z vdajo ustavnega sodišča je odgovornost za obrambo pred neoliberalno okupacijo države skoraj v celoti pristala na ramenih državljanov. Na srečo so ti pokazali, da se ne bodo vdali tako zlahka, kot so upali nekateri.