Kritika / Tomahawk: Oddfellows

+ + + +

Feni Mika Pattona niso izbirčni. Vsak album, v katerega je tako ali drugače vpleten ta kreativec, ki slovi po raznovrstnosti, navadno še pred izidom obvelja za rockovski dogodek leta, res pa je, da je ponovna (koncertna) združitev njegove najbolj znane zasedbe Faith No More v zadnjih treh letih skoraj povsem zasenčila njegove druge glasbene avanture.

Ker z zasedbama Fantômas in Mr. Bungle kolovrati po bolj ekstremnih muzikah, bo novi album zasedbe Tomahawk lepa tolažba za fene, ki sanjarijo o morebitni novi plošči skupine Faith No More. Toda hkrati bi bilo album Oddfellows grešno (in narobe) zreducirati zgolj na nadaljevanje (pop)rockovskega izraza, ki je Faith No More v devetdesetih letih tlakoval pot med glasbene velikane. Navsezadnje večino niti zasedbe Tomahawk v rokah drži kitarist Duane Denison (eks The Jesus Lizard), zvezdniško postavo pa zaokrožata še bobnar sint-rock posebnežev iz skupine Battles John Stanier in Trevor Dunn (Mr. Bungle, Secret Chiefs 3, John Zorn ...), ki je nadomestil prejšnjega basista Kevina Rutmanisa.

Od takih mojstrov bi bilo neprimerno pričakovati, da bodo ponavljali uspešne formule, pa čeprav album Oddfellows po svoje pomeni vrnitev k izrazu s Tomahawkovega prvenca. A na to »vrnitev« je treba gledati predvsem skozi prizmo prejšnje plošče Anonymous (2007), zaznamovane z Denisonovo izkušnjo tradicionalne indijanske glasbe, ki je zasedbo oddaljila od konvencionalne rockovske forme. Sam po sebi je bil ta »konceptualni« izlet sicer vrhunski, toda v »dopisniškem« ustvarjanju sta se deloma izgubili intenzivnost in igrivost s prvih dveh plošč.

Očitno so skupinsko studijsko izkušnjo pogrešali tudi sami člani zasedbe, zato so se za snemanje nove plošče zbrali v studiu Dana Auerbacha (The Black Keys) in v šestih dneh posneli vse nove skladbe. Izkupiček je album, na katerem je Tomahawk ponovno slišati kot bend, ki se zabava in uživa v skupinskem muziciranju. Izogne se nepotrebnemu zapletanju in ponudi neposredne, energične, pop obarvane rockovske skladbe, v katerih se pod površjem zrcalijo impresivne, žanrsko pisane izkušnje četverice. Ta je funkovsko igriva, matematično natančna, jazzovsko virtuozna, rockovsko razposajena, popovsko senzibilna, cinematično atmosferična, faithnomorovsko epska ter – kakopak – tomahawkovsko zabavljaška in bizarna.

Čeprav gre za vrhunske, vsesplošno opevane glasbenike, ti svoje ege in špilavsko/vokalno mojstrstvo nesebično, skoraj zadržano podredijo naravi skladb in benda, kar bodo angažirani poslušalci nedvomno znali ceniti. Hkrati pa bo tudi občinstvo, ki se mu še vedno kolca po mainstreamovskem rockovskem apilu zasedbe Faith No More, prišlo na svoj račun. Konec koncev Patton v nekaterih skladbah celo čisto zares zapoje!