Sestop z oblasti / Kako do novega?
Tako kot konec osemdesetih let politika tudi danes iz dialoga izključuje »drugo Slovenijo«, tisto, ki je nastala skozi proteste in množična kulturna in druga alternativna gibanja, skozi družbena omrežja
Ali lahko v današnji politični krizi potegnemo kakšen nauk iz »sestopa z oblasti« konec osemdesetih let? Ta se je začel kakšni dve leti po začetku Kučanovega mandata, aprila 1988, ko je imela Zveza komunistov Slovenije programsko konferenco »Za socializem po meri ljudi«. Na konferenci se je opredelila za gospodarsko in politično reformo ter reformo ZK. Konferenca je bila namenjena iskanju odgovora slovenskih komunistov na krizo, v kateri je bila tedaj jugoslovanska država. S prenovo naj bi dosegli »socializem po meri ljudi«. Prenovo partije so razumeli kot »najpomembnejši sprožilec demokratizacije celotne družbe« in kot zgodovinsko nujnost. Glede poti iz celovite družbene krize je bil Kučan jasen: državnemu socializmu, ki je vzrok krize, je treba postaviti alternativo, videl pa jo je v večji vlogi samoupravljanja, vendar v jasnejšem in manj pretirano organiziranem, za kar je bila potrebna nova ustava. Konferenca ZKS je zato kot bistvene naloge partije postavila spreminjanje ustave, gospodarske reforme in nujno prenovo samoupravnega socializma. Da bi to izpeljali, je bila nujna demokratizacija. Bistvena odločitev konference pa je bila, »da komunisti dojamemo in pomagamo ustvariti sodoben politični sistem«, ki ne bo enopartijski centralistični in etatistični, ne bo pa niti kapitalistični.