Med notami in črkami

Ni malo glasbenikov, ki – ne preveč izpostavljeni, nekje, kjer jih radar ne zazna – krojijo naše vsakdanje poslušalske navade. Najpogosteje gre za tiste, ki se ne postavljajo kot frontmani bendov ali »veliki« skladatelji in aranžerji. Ena takih je nedvomno Polona Janežič, klaviaturistka treh samosvojih slovenskih skupin, ki že desetletje sooblikujejo našo lokalno popularno kulturo.

Je glasbenica, ki pa je zdaj postala tudi pisateljica. Ravnokar je izdala prvenec – mini roman Sinbadove muze.

Polonina »matična« benda Melodrom in Katalena sta skoraj povsem vzporedni, a hkrati popolnoma različni zgodbi. Melodrom je v resnici zasedba, ki je nastala postopoma, iz srednješolskega druženja v Kinoteki. »Res smo dobesedno viseli tam nekaj let. Jure Meden se je odločil, da bo posnel kratki film, in s tem nam je dal razlog, da se sestavimo v skupino,« potrdi Polona. Šele po prvem koncertu so se odločili za jedrnato, kompaktno ime Melodrom. Vadili so na Poloninem podstrešju in najprej ustvarjali kot nekakšen funkcionalen bend – delali so glasbo za film, potem za dve predstavi. Šele na podlagi tega so posneli prvenec, ki je izšel leta 2004. In kako je s pisanjem glasbe in besedil v skupini? »Dogovorjeni smo, da o tem ne govorimo. Besedila Melodrom, glasba Melodrom.«

Zgodba skupine Katalena je potekala skoraj sočasno – oba benda sta nastala leta 2001, a kar je še bolj strašljivo, oba sta tudi albume izdajala hkrati, to pa je za presek skupin, torej za Polono, pomenilo dodaten pritisk in dodatne nevšečnosti. Kataleno je zbobnal skupaj Boštjan Narat in sprva ni bilo mišljeno, da bo nastal bend, »ampak bolj kot ’mi bomo zdaj nekaj naredili, potem bomo pa spet šli vsak po svoje’«. A ko so prvič zaigrali skupaj, je kliknilo, čeprav se prej tako rekoč niso poznali.

Kljub isti časovnici je bil preboj skupin precej različen. Melodrom je potreboval obdobje mariniranja po klubih, gledališčih in domačih ozvočenjih, Katalenin uspeh je bil instanten. Jasno, Melodrom je nišna, arhaično rečeno »subkulturna« skupina, Katalena pa nagovarja manjše množice. A to ni bil skrbno izdelan načrt, saj Polona hitro opomni: »Odziv je bil šestkrat večji, kot smo pričakovali, že prvi koncert smo imeli razprodan.« Če pustimo ob strani vse estetske, zvočne ... pač vse jasne razlike med skupinama, Polona distinkcijo jedrnato in lucidno povzame takole: »Pri Kataleni ti vriskajo, pri Melodromu ti kimajo.« Pozneje je začela igrati še v tretjem bendu, pri Naratovem samostojnem in kantavtorsko zastavljenem glasbenem projektu, ki je lani postregel z albumom Konec sveta vedno pride nenapovedano.

S pisanjem se Polona ukvarja že nekaj časa, a večinoma je šlo doslej bolj za skiciranje, besedilo za knjigo Sinbadove muze, ki se poigrava z mislijo o možnosti konca sveta, kakršnega poznamo, pa je bilo prvo, ki ga je pririnila do koherentnosti, celote. Vse je nastajalo precej spontano, kaotično: »Nisem vedela niti, kakšen bo zaplet, kaj šele konec. Ko pa se je zaplet le zgodil, se mi je porodila še zamisel o glasbi, o soundtracku.« Glasba je bila napisana prav na sekvence v knjigi, uporabili so tudi inštrumente, ki se pojavijo v zgodbi. Nastajala je po principu igre »kaj bi bil, če bi bil«, torej vživljanja v like v romanu. Za glasbo je poskrbel ohlapni miks Katalene in Melodroma z dodatkom roga in mandoline, najtesneje je sodelovala z melodromatičnim Matevžem Kolencem, ki je glasbo aranžiral, snemal in miksal.

Glasbena oprema knjige je precej filmska oziroma filmična. To niti ni čudno, saj je Polona velika fenica filmske glasbe; hkrati je to nekaj, kar si je vedno želela delati, pa ji je uspelo le enkrat: »Morala sem napisati knjigo, da sem lahko spet ustvarjala filmsko glasbo.« V njenem pisanju hitro naletimo na prvine tiste manj znanstvene, bolj duhovite znanstvene fantastike avtorjev, kot sta Kurt Vonnegut in Douglas Adams. Prav slednjega navaja kot nedvo(u)men vpliv, zlasti zaradi njegovih besednih iger. Bi lahko rekli, da so tudi Sinbadove muze znanstvena fantastika? »Ne, saj gre za metaforo nečesa, kar se nam dogaja vsak dan,« pravi Polona.

Čeprav je knjiga ravno izšla, je zanjo že daleč v preteklosti. Trenutno se bolj ukvarja s Pripovedovalskim varietejem, ki je nekakšen stranski proizvod projekta Za dva groša fantazije, kjer na klaviaturah spremlja različne pripovedovalce. Še več časa ji jemljejo vaje za gledališko predstavo Mareta Bulca, v kateri ni igralcev, ampak samo glasbeniki, ki opravljajo gledališke funkcije. Poleg nje so to še N’toko, Ludovik Material in Irena Preda. A da ne bo pomote: »Niti slučajno ne gre za koncert.«

Knjiga in plošča:
Sinbadove muze
Kdo: Polona Janežič
Založba: Založba Pivec in KD Pripovedovalski Variete
Cena: 25 evrov