Alice Russell: To Dust

Britanska soul sestra številka ena in prvi glas brightonske založbe Tru Thoughts Alice Russell do svojega zavidanja vrednega statusa ni prišla kar čez noč. Vse se je začelo na začetku tisočletja, ko je glas najprej posojala različnim kolegom, potem pa izdala prvenec Under the Munka Moon. In kamenček se je začel kotaliti. A ključ do uspeha ni bil toliko v razgibanih ploščah, mešanicah soulerskega in celo gospelovskega petja z mehkobnejšo platjo novega jazza. Je bolj v njenih enkratnih nastopih. Alice Russell vedno najbolj zasije v živo, saj gre za edinstveno odrsko obvladačico. To smo nedavno preverili tudi v Ljubljani, kjer je nastopila s kolegom Quanticom; po debelih desetih letih sodelovanja sta se končno odločila za neizogibno potezo in izdala skupni album.

In skoraj deset let po prvencu je Russllova pririnila do svojevrstnega jubileja, saj je To Dust njen peti samostojni album. Po kratki ekskurziji, preizkušanju v naredi-sam metodi dela, ko je ustanovila lastno založbo, se sedaj vrača k matični Tru Thoughts. Načrt delati sama zase, po svojih pravilih, se očitno kljub hvalospevnim kritikam ni obnesel, jeziček na tehtnici pa je bila verjetno osupljiva distribucijska mreža vplivne in neodvisne brightonske institucije.

Nobeno presenečenje ni, da je produkcijo tokratne plošče spet podpisal moštveni kolega TM Juke, in nadalje ni nobeno presenečenje niti sama zvočnost ploščka. Popolna organska toplina z nekaj programiranja, a brez sintetičnih dodatkov in ostrih robov. Forma je jasna, klasično vokalna, v skladu z vsemi konvencijami sredinskega radijskega medija, aranžmaji povsem funkcionalni, brez vložkov inštrumentalnih improvizacij ali vsaj soliranj. Vse v službi vokala torej.

A to, sploh v prvem polčasu albuma, ne pomeni, da je material zaradi predvidljivosti kaj sila dolgočasen. V resnici gre za projekt ne preveč nenavadnega novega soula, s to specifiko, da Alice posel res obvlada. Markanten glas, naštudiran in izpiljen po izročilu stare šole afroameriških vokalnih pogruntavščin, drži album v območju glavozibanja. Skoraj do konca. Tam se le izkaže, da ziheraška produkcijska poza, stoodstotno zanašanje na glavno igralko vendarle ni dovolj za celoten dolgometražec. V zraku ostane vprašanje, pravzaprav kar skrita želja, da bi se Alice Russell enkrat lotila kakega slogovno drznejšega, če ne že kar rahlo eksperimentalnega, predvsem pa nabrušenega projekta.

Je pač tako, da že deset let izjemno natančno gnete isto estetiko, isti slog, ki deluje, vedno pa dobi pravo obliko šele v živo, na koncertih. Brez presenečenj, vkopavanje imidža ali zamujena priložnost?