Veljko Njegovan

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Kultura  |  Plošča

Nick Cave & The Bad Seeds: Push the Sky Away

2013, Bad Seed Ltd./Matrix Music

Ustvarjalni zagon Nicka Cava, ki se je zadnja leta lotil opaženega ter med kritiki in oboževalci polnokrvnega rocka skorajda že svetega projekta – skupine Grinderman –, očitno nima konca. Potem ko se je z legendarno zasedbo The Bad Seeds nazadnje oglasil z več kot dobrim ploščkom Dig!!! Lazarus, Dig!!! (2008), dve leti pozneje pa z izvrstnim albumom Grinderman 2, s katerim je dokazal, da Grinderman ni zgolj projekt, temveč polnokrvna rockovska skupina, se znova oglaša z novim izdelkom slabih semen.

Push the Sky Away je petnajsti album, ki ga je izdal s slovitimi The Bad Seeds – skupino, ki jo tri desetletja uspešno vodi na različna, a še zmeraj prepoznavna področja večinoma brezkompromisnega ustvarjanja, s katero je po še radikalnejši, mladostniški zasedbi The Birthday Party zasedel zavidanja vredno mesto v analih zgodovine rock glasbe.

Tisti, ki mislite, da je novi diskografski dosežek Nicka Cava zgolj nadaljevanje zgodbe, ki se je pred nekaj leti začela s projektom Grinderman, se motite. Push the Sky Away predstavi Cava in druščino v nekoliko drugačni luči: najprej je treba poudariti, da gre za album, na katerem ne sodeluje več dolgoletni Cavov sodelavec Mick Harvey, nekoč njegova desna roka; tu ga je suvereno zamenjal Warren Ellis. In drugič, gre za ploščo, s katero se Cave in druščina namenoma odmakneta od surovega grindermanovskega zvoka in nam dobesedno postrežeta z devetimi milozvočnimi melodijami, ki nas brez večjih pomislekov odpeljejo v čase albuma The Boatman’s Call (1997) ali No More Shall We Part (2001), na trenutke celo The Good Son (1990).

Cave in druščina strežeta z devetimi milozvočnimi melodijami

Cave in druščina strežeta z devetimi milozvočnimi melodijami
© Cat Stevens

A novi plošček hkrati zveni tako sveže, da se zdi, kot da bi šlo za prerojenega Nicka Cava, ki se je z Grindermanom za nekaj časa umaknil in se zmagoslavno vrnil v zavetje matične zasedbe. Projekt bi tako lahko razumeli kot nadaljevanje solidnega Dig!!! Lazarus, Dig!!! z veliko subtilnejšimi elementi in vsekakor popolnoma drugačno tematiko, kot smo je bili doslej vajeni od Cava.

Ta je celo dejal, da so besedila plod dolgih nočnih brskanj po Googlu in Wikipediji, kar je spet svojevrsten umik od že tradicionalne biblijske, pogosto pa tudi ljudske tematike njegovih besedil. Namesto tega na novem albumu najdemo preverjena in nepreverjena znanstvena dognanja, denimo v nekoliko razvlečenem, na bluesu slonečem komadu Higgs Boson Blues, kjer se besedilo dotakne tudi pop kulture.

Internetni žargon je opazen že v naslovu otvoritvene skladbe We No Who U R, toda Cave se vendarle vrača k ljubezni, bogu in univerzalnim življenjskim temam in jih predstavi v devetih odlično strukturiranih, atmosferičnih in počasnih komadih, popolnem nasprotju sedaj že ugasnjenega projekta Grinderman. Velika vrnitev Nicka Cava, kakršnega poznamo še iz prejšnjega stoletja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.