Kritika / Kon-Tiki
Kon-Tiki, 2012
Joachim Ronning
zadržan
Open Water.
Vedno sem bil velik fan norveških polarnih raziskovalcev, kakršen je bil Roald Amundsen, »zadnji viking,« ki je umrl med reševanjem svojega rivala, in nič manjši fan Thora Heyerdahla, norveškega znanstvenika, sicer neplavalca, ki je leta 1947 s primitivnim raftom Kon-Tiki in petimi somišljeniki preplul od Peruja do Polinezije, da bi dokazal, da so – ali pa da bi lahko – Polinezijo pred mnogimi leti naselila južnoameriška ljudstva, toda tale norveška ekspedicijska odiseja, ki sicer pokaže vse Dogodke (viharji, morski psi, opekline ipd.), pa tudi to, da po dolgem času na odprtem morju vsakdo izgleda kot Tom Hanks v Brodolomu, deluje za svoje dobro preveč televizijsko in premalo urgentno, da bi lahko tekmovala z arhivskimi posnetki, ki jih vidimo na koncu in ki so vzeti iz Heyerdahlovega oskarjevskega dokumentarca Kon-Tiki (1950). To, da jih je sredi oceana na raftu z roke posnel neplavalec, jim še vedno daje amundsenski šlif.
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.