Petja Grafenauer

22. 2. 2013  |  Mladina 8  |  Kultura

Pisatelj, ki je vse razrezal do golega

Umetnost Williama S. Burroughsa, kakršne niste pričakovali

William S. Burroughs, Brion Gysin: Brez naslova / Untitled (s. 155), ok. 1965 (Losangeleški okrožni muzej, Zapuščina Williama S. Burroughsa)

William S. Burroughs, Brion Gysin: Brez naslova / Untitled (s. 155), ok. 1965 (Losangeleški okrožni muzej, Zapuščina Williama S. Burroughsa)

Cut-upi, ki nam jih iz ljubljanskega parka Tivoli ponuja Mednarodni grafični likovni center, niso novost. A takoj, ko se zasliši, da bomo v pokušino dobili izrezke, razrezke in vrinke, ki jih je, skrbno izbrane iz različnih besedil, podob in zvokov, odbiral William S. Burroughs, zastrižemo z ušesi in v spomin se zarežeta dve imeni slovenske avantgarde – Srečko Kosovel in Avgust Černigoj ter njune lepljenke, ki sta jih ustvarjala ob koncu dvajsetih let in smo jih v lokalnem prostoru znova videli šele v šestdesetih, ko si je zaradi pojava neoavantgarde marsikdo spet upal na stežaj odpreti zaprašene predale.

Verjetno bi se omenjena slovenska umetnika z Burroughsom prav dobro ujela, saj je bil od njiju mlajši le dobro desetletje, če ne bi imela te smole, da sta podplate brusila predvsem po zmerno konservativnih prostorih, kakršne je v umetnosti dopuščala še precej ruralna domovina. Takrat ko tu ni bilo prostora za avantgardo, je William Seward Burroughs leta 1936 diplomiral na Harvardu, v štiridesetih letih pa mu je postala bližja univerza Columbia. Tam je na delu našel Jacka Kerouaca in Allena Ginsberga, ki sta oblikovala jedro beatniškega gibanja. Burroughs je, malo preden so se začela šestdeseta leta, v Parizu že objavil Golo kosilo (Naked Lunch), naslednje leto pa izdelal prve kolaže ter postal znana figura na underground sceni šestdesetih in sedemdesetih let 20. stoletja.

Danes je Burroughsova vloga umetnika navadno skrita za fascinacijo z medijsko podobo narkomana, homoseksualca in ljubitelja strelnega orožja, ki je nenamerno ubil ženo, ko sta se na zabavi igrala Williama Tella. Razstava v MGLC-ju nam lahko – čeprav cut-upe postavi v okvir institucije, kar nikakor ni bil Burroughsov namen – povrne vedenje o umetniku, ki so ga brali in gledali Beatli, Frank Zappa, Laurie Anderson, Patti Smith, Lou Reed, Brian Eno, David Bowie in člani cele vrste punk skupin.

Burroughsovi, pa tudi Černigojevi in Kosovelovi projekti imajo enaka izhodišča. Dadaizem je tisti, ki je spodbudil izrezovanje podob in besed iz že obstoječega gradiva ter sestavljanje na novo. Ta tehnika je skoraj enaka tisti, ki jo za računalnikom s tipkama »copy« in »paste« uporabljamo vsi. Namen umetnikov je bil ustvariti odprte asociacije, da bi razširili meje jezika in opisali zavest modernega meščana. Danes smo s sodobnimi orodji tak način razmišljanja tako ponotranjili, da se pojav spletne strani, kakršna je npr. Pinterest, ne zdi nič kaj posebnega.

Dada umetnik Tristan Tzara je enak postopek dela že leta 1920 opisal v besedilu Kako napravite dadaistično pesem, le da je bilo treba takrat še poprijeti za škarje in papir. Černigoj in Kosovel sta rezala in lepila le nekaj let kasneje, Burroughs pa je moral počakati, da so se dadaistične ideje po ovinku prijele tudi čez lužo. Toda metodo je natančno raziskal in razširil, česar slovenska umetnika nista storila v enakem obsegu, čeprav se je Černigoj ob koncu šestdesetih let vrnil k avantgardističnim nastavkom. Drugače od njunega opusa je Burroughsovo izčrpno raziskovanje metode in njenih različic odprlo paleto možnosti ne le v polju poezije in kolaža, temveč tudi v zvočnem izrazu, kjer je ustvarjal cut-up posnetke in zvočne asemblaže.

Razstava, ki od torka domuje v MGLC-ju, je k nam pripotovala z Dunaja, kjer so si jo lani ogledovali od junija do oktobra. Burroughsove cut-upe sta zbrala in razstavila profesor Colin Fallows, ki raziskuje spoje med zvočnimi in vizualnimi umetnostmi, ter umetnostna zgodovinarka, publicistka in kuratorka Synne Genzmer iz Kunsthalle Wien. Na razstavi v MGLC-ju se sladokusci lahko naslajajo nad fotografijami, ki jih je Burroughs delal sam, in tistimi, na katerih je upodobljenec. Razstavljeni so številne knjige, filmi in članki, zvočno podobo razstave pa ustvarjajo zapisi njegovih značilnih branj ter zvočni kolaži. Na ogled so tudi njegove slavne Shotgun Paintings, ki so nastale zato, ker natančen strel šibrovke v pločevinko barve v spreju proizvede zanimiv barvni učinek na vezani plošči, ki stoji za njim.

Razrezano, vrinjeno, izrezano je gotovo razstava za vsakogar, ki živi danes, še prav posebej pa je namenjena gurmanom, ki so svoj glas dodelili Golemu kosilu.

Razstava:
Razrezano, vrinjeno, izrezano: umetnost Williama S. Burroughsa
Kje: Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana
Kdaj: do 7. aprila 2013

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.