Popravni izpit

Na eni strani so protesti proti politični eliti, ki upravičeno zahtevajo nove predčasne volitve, saj je politika izgubila zaupanje javnosti. Na drugi strani je trpek rezultat trmoglave neoliberalne ekonomske politike Janeza Janše: letos bo po napovedi Evropske komisije slovenski BDP upadel še za dve odstotni točki. Slabše napovedi za rast imata letos le Grčija in Ciper, državi, ki sta morali zaprositi za zunanjo finančno pomoč. Slovenija je v zadnjem letu naredila največ neumnosti in napak. To ni ugotovitev Mladine, to so goli podatki. Parlamentarne stranke, tokrat brez SDS, napovedujejo oblikovanje nove vlade. V tem trenutku ni nobenega jamstva, da ti ljudje, ki so si vzeli pravico do popravnega izpita, zmorejo več.

Vlada Janeza Janše je v zadnjem letu izvedla popolno erozijo politike. To je bil čas verbalnega nasilja, ustvarjanja medsebojnih napetosti in sovraštva. Zadnje leto ni bilo le leto ihtavih reform, ki so negativno vplivale na gospodarstvo, ampak nekakšnega konstantnega ustvarjanja izrednega stanja. To je družbi izrazito škodovalo, pa tudi onemogočilo trezen izhod iz krize. Politika je s tem prikrivala svoje neznanje.

Vlada Janeza Janše je imela dvakrat priložnost, da s premišljeno ekonomsko politiko iz Slovenije naredi zgodbo o uspehu. V času razcveta ga je polomila s podžiganjem rekordnega zadolževanja gospodarstva, v času krize pa s histeričnim varčevanjem, ki je vodilo v zmanjšanje tako javne kot zasebne potrošnje, to pa v krčenje bruto domačega proizvoda, hitro rast brezposelnosti in razmah revščine. Janša ni izpolnil obljube, da bomo svetilnik Evrope.

»Zdaj smo petrolejka in visimo na krmi evropske ladje,« ugotavlja Peter Kraljič, nekdanji direktor mednarodne svetovalne družbe McKinsey. »Stvari so zelo, zelo resne. Polzimo v nacionalno katastrofo,« opozarja ekonomist Franček Drenovec. Slovenija v tem trenutku najbolj potrebuje normalnost, ne pa brezglavega rezanja javne porabe, zaradi katerega se je znašla v začaranem krogu drsenja navzdol. »Filozofijo saniranja javnih financ je treba obrniti na glavo.« To seveda ne pomeni, da lahko nova vlada brezmejno zapravlja. Varčevanje je še vedno smiselno, a bistveno zmernejše in razpotegnjeno na daljše obdobje, pa tudi vsebinsko bolj premišljeno. Za dolgoročno prihodnost Slovenije je gotovo koristneje, da se porežejo sredstva za nabavo orožja in druge vojaške opreme, kot pa da se režejo plače učiteljem in drugim javnim uslužbencem. Nekako logično se zdi, da ljudje za blagor skupnosti naredijo več koristnega od mitraljezov.

Ekonomisti Mednarodnega denarnega sklada pravijo, da je konsolidacija javnih financ maraton in ne sprint. Ko se je Nemčija pred desetletjem odločila, da v red spravi javne finance, tega ni naredila čez noč, kot to zdaj pričakuje od perifernih evropskih držav. Zato, da je javnofinančni primanjkljaj spravila pod tri odstotke BDP-ja, je potrebovala pet let. Nemci so se zavedali, da bi s prenaglo fiskalno konsolidacijo zadušili gospodarsko rast in tvegali recesijo.

Najpomembnejša naloga je ustavitev verižnega propadanja podjetij. Janševa vlada je, da bi odstranila nekaj pokvarjenih menedžerjev, dopustila propad gradbenega sektorja.

Janševa vlada se tega ni zavedala. Javne finance je skušala spraviti v red v rekordnih dveh letih. Na debelo je zarezala v socialne transferje, znižala javne izdatke za šolstvo, znanost, kulturo, zdravstvo, zagrozila z odpuščanjem v javnem sektorju in napovedala drastično znižanjem plač.

Bilanca te odločitve je znana. Vsesplošno varčevanje je zatrlo potrošnjo. Prebivalstvo ni več nasedalo pravljicam, da je nova rast tako rekoč za vogalom, da nam bo barčica že kmalu mirno plula in da bo »sleherni dan, ki je pred nami, daljši in svetlejši«, kot jim je obljubljal Janša. Hkrati je premier plašil z grškim scenarijem in bruseljsko trojko, ki da bo prevzela vajeti, če se ne pokorimo varčevalni ihti.

Rezultat te zgrešene ekonomske politike je evidenten. Konec lanskega leta je bil slovenski BDP za dobro desetino nižji kot ob začetku krize leta 2008, letos pa bo po napovedi Evropske komisije upadel še za dve odstotni točki, kar pomeni občuten padec blaginje. Slabše napovedi za rast imata letos le Grčija in Ciper, državi, ki sta morali zaprositi za mednarodno finančno pomoč. Irski, Portugalski in Španiji, ki so prav tako morale zaprositi za pomoč, pa kaže bolje kot Sloveniji.

Obljuba nekdanjega finančnega ministra Janeza Šušteršiča, da bo Slovenija javnofinančni primanjkljaj letos spravila pod tri odstotke BDP-ja, pravzaprav celo na 2,8 odstotka, se je izkazala za popolnoma utopično. Evropska komisija nam namreč za letos napoveduje 5,1-odstotni primanjkljaj, za prihodnje leto pa 4,7-odstotnega. Dejansko je vladi primanjkljaj v lanskem letu glede na leto 2011 uspelo zmanjšati za pičlega pol odstotka BDP-ja, pa še to je bilo v pretežni meri posledica dviga trošarin in davkov na gorivo, ne pa varčevalnih ukrepov. Vlada je namreč v bilance za leto 2011 vključila tudi nekatere stare izgube in obveznosti iz preteklih let, zaradi česar se je znižanje primanjkljaja v lanskem letu glede na primanjkljaj v letu poprej na lepem zdelo veliko večje, kot je bilo v resnici.

Slovenija se iz primeža recesije lahko reši samo s takšnim zasukom v ekonomski politiki, ki rasti ne bo dušil, temveč jo bo spodbujal. »Takoj je treba ustaviti sedanje katastrofalno sesedanje domače porabe, BDP-ja in zaposlovanja,« pravi Drenovec. »Strupeno negativno spiralno gibanje, ki so ga sprožile ’reforme’, je treba presekati in obrniti.« V javni sferi ne sme biti odpuščanj, sistemi morajo ostati neokrnjeni, sociala delovati. Gospodarska rast in zaposlovanje se ne smeta ubijati še s te strani, ko je že zasebni tržni sektor tako na dnu, da bo potreboval zahtevno prestrukturiranje, preden bo lahko začel spet poganjati rast.

Nova vlada, kakršnakoli že bo, bo začasna in zato ne bo imela dovolj časa za revolucionarne premike. To ni nujno slabo. Pričakovanja o takojšnjih in velikih prihrankih strukturnih reform so namreč zgrešena. Kar ne pomeni, da reforme niso potrebne. Pomeni le, da z njimi v recesiji ni mogoče na hitro spraviti v red javnih financ. Strukturne reforme namreč učinkujejo na dolgi rok.

Poglejmo pokojninsko reformo. Ker prinaša poslabšanje možnosti za upokojitev, je še pred njenim sprejetjem prišlo do množičnega upokojevanja, to pa pomeni še dodatno breme za izčrpane javne finance. Ali kot pravi ekonomist dr. Jože Mencinger: pokojninska reforma je sicer potrebna, saj naj bi upokojevanje približala demografskim trendom, toda treba je vedeti, da bomo morali za pokojnine že letos plačati več, kot če reforme ne bi sprejeli. V kratkem torej od pokojninske reforme ni pričakovati pozitivnih gospodarskih učinkov. Enako velja za reformo trga dela. Hitrejše odpuščanje delavcev je dopustno zgolj ob hkratni vzpostavitvi boljše socialne mreže, to pa za javne finance vsaj kratkoročno pomeni dodaten strošek in ne prihranka. Za trenutno dogajanje je ta reforma bolj ali manj irelevantna. Novo vlado čakajo pomembnejše naloge.

Najpomembnejša in hkrati najtežja je ustavitev verižnega propadanja podjetij. Treba se je začeti boriti za vsako delovno mesto. Janševa vlada je zato, da bi odstranila nekaj pokvarjenih menedžerjev, dopustila propad celotnega gradbenega sektorja. Izgubljenih je bilo več tisoč delovnih mest, neposredni ekonomski in posredni socialni stroški se merijo v milijonih evrov, vse večje gradbene posle v državi pa so prevzela tuja gradbena podjetja, denimo avstrijski Strabag, ki ga je avstrijska država na vrhuncu krize sanirala, da ga je tako rešila pred propadom. Pozneje je država to podjetje privatizirala in si tako povrnila vložena sredstva.

Za reševanje slovenskega gradbenega sektorja je že prepozno, še vedno pa je upanje za mnoga druga podjetja. Tu je nujno tesno sodelovanje bank in vlade. Smiselno bi bilo, da bi bančni strokovnjaki vstopili v podjetja, ocenili razmere, pretvorili kredite v kapital ter tudi s pomočjo državnih jamstev sanirali podjetja.

Morda bi lahko vlada na pomoč priskočila z izdajo namenske državne obveznice za financiranje podjetij v lasti Slovenskega državnega holdinga, ki bi poleg državnih jamstev prinašale še druge ugodnosti za resne potencialne kupce teh podjetij. S tem bi se zagotovila dodatna likvidnost. Poleg tega bi lahko po zgledu Madžarske in Portugalske rešitev poiskali tudi v socialnem podjetništvu.

Za reševanje bančnega sistema ni potrebna slaba banka, ta je samo alibi za hitro razprodajo premoženja prezadolženih podjetij in za to, da se bo politična elita lahko prek posrednikov spet vključila v privatizacijo, predvsem pa bo slaba banka davkoplačevalce stala bistveno več, kot bi jih neposredna kapitalska okrepitev bank. Vprašajmo se, zakaj »Janševi fantje« načrtno spodkopavajo kredibilnost novega predsednika uprave največje in najpomembnejše slovenske banke NLB Janka Medje, in to v času, ko banka krvavo potrebuje zaupanje mednarodne javnosti, sploh če se ta namerava prodati. Zato, ker si je Medja omislil drag službeni avto, pri čemer ga sploh ni kupil, kot napačno pišejo mediji, ampak najel? Malo verjetno. V ozadju so drugi razlogi, predvsem to, da je NLB končno začela vzpostavljati oddelek za razreševanje slabih terjatev, torej nekakšno interno slabo banko, s čimer je pod vprašaj postavila smiselnost ustanovitve slabe banke. Da banke potrebujejo kapitalsko okrepitev, ni sporno. A to je mogoče doseči na različne načine. Slaba banka je samo ena od možnih rešitev, ni pa tehnično najlažja in predvsem ni najcenejša.

Nova vlada se mora znebiti predpostavke, da je zgolj s kapitalsko okrepitvijo bank možno zagotovili več denarja kapitalsko podhranjenemu gospodarstvu. Slaba banka ne bo odpravila kreditnega krča. Njen učinek bo kvečjemu nasproten. Natančno preverjanje vsakega posla, ki se bo prenesel na slabo banko, lahko vodi v še večjo previdnost bankirjev pri novih poslih, predvsem pa nihče ne bo hotel prevzeti tveganja za reprogramiranje kreditov oziroma odlog plačila glavnice, zaradi česar bodo propadla tudi podjetja, ki bi jih morda še bilo mogoče rešiti.

Enako pomembna naloga nove vlade je zagon gospodarske aktivnosti. Treba je povečati investicije, saj te v Sloveniji že od izbruha krize strmo padajo. Leta 2008 so bruto investicije znašale skoraj 12 milijard evrov, lani pa le še dobrih šest milijard. Vlada je sicer v predlogu proračuna za letošnje leto predvidela 600 milijonov evrov več sredstev za investicije kot v rebalansu lanskega proračuna, vendar je to v veliki meri povezano s črpanjem evropskim sredstev. Gre torej bolj za pobožno željo kot za dejanski denar. Če ne bodo pravočasno pripravljeni projekti, na podlagi katerih bo evropska sredstva mogoče načrpati, bo teh 600 milijonov le imaginarna številka. Ker je glede na dosedanje slabe izkušnje s črpanjem denarja iz bruseljske blagajne malo verjetno, da bi se zgodil čudež in bi novi vladi uspel rekorden iztržek, je dobro, da bi se že zdaj razmišljalo o alternativah.

Morda je alternativa tudi prodaja katerega od državnih podjetij, seveda pa ne kateregakoli in ne kadarkoli. Z ekonomskega vidika s prodajo ne gre hiteti, saj so podjetja v času krize prenizko vrednotena. S strateškega vidika pa ni smiselno prodajati infrastrukturnih podjetij, to je podjetij, ki gradijo in vzdržujejo javno infrastrukturo (komunalne storitve, elektrodistribucija, ceste, železnice, pristanišča, letališča), zelo vprašljiva pa je tudi prodaja podjetij, ki proizvajajo električno energijo.

»Mnoge razvite države, ki so šle v ta splošni privatizacijski eksperiment, so se kmalu soočile z velikimi negativnimi neposrednimi ali eksternimi stroški,« pravi ekonomist dr. Jože P. Damijan. »Dober primer tega je denimo privatizacija oskrbe z vodo v Angliji in Walesu, železniške infrastrukture v Veliki Britaniji, dela cestne in železniške infrastrukture v ZDA ter elektrodistribucije v ZDA. Zasebna podjetja pač nimajo interesa infrastrukture upravljati kot javne dobrine, pač pa zgolj s profitnim namenom. Zato pride kmalu do zapiranja določenih panog, slabega vzdrževanja infrastrukture, električnih mrkov. Namesto privatizacije energetike bi morala država raje privabiti tuje investitorje v nove naložbe v energetiki.«

Bratuškova je neznanka, a finance pozna. V stranki pa je že obkrožena s čudno mešanico ljudi, od dobrohotnih do sumljivih špekulantov do tipičnih povzpetnikov.

Janša politični alternativi očita, da nima programa. Drži, da so nekatera ključna vsebinska vprašanja, kot sta način sanacije bančnega sistema in upravljanja državnega premoženja, odprta. Toda v tem trenutku se zdi odsotnost programa za državo manj škodljiva od zgrešenega ekonomskega programa. Predvsem pa bo umiritev političnih strasti na slovenske javne finance delovalo veliko bolj blagodejno, kot delujeta sedanji politični kaos in množično kadrovanje politično lojalnih in sorodstvenih kadrov na nekatera najbolj odgovorna mesta v državi.

Po mnenju ekonomista dr. Bogomirja Kovača odsotnost programa v tej fazi ne pomeni problema. »Najprej je treba razrešiti politični krč, šele nato bo čas za poglobljene razprave o gospodarski politiki nove vlade. Ukvarjati se z vsebinskimi stvarmi že zdaj, ko še ni jasno, kdo bo sestavljal koalicijo, je alibi za to, da ne pride do nikakršnega dogovora. Treba je iti po vrsti. Prvi korak je padec vlade, drugi imenovanje mandatarja, čemur sledi priprava okvirnega programa in načina njegove izvedbe. Prepiranje o programu me spominja na dogodek, ki sem ga doživel v eni od galerij. Na dolgo in široko so razpredali o tem, kam, za vraga, umestiti novo skulpturo, čeprav ta sploh še ni bila ulita.«

Parlamentarne stranke so si vzele pravico do popravnega izpita. V tem trenutku nimajo podpore javnosti. Nobenega dvoma pa ni, da ima javnost dovolj histerije in izrednih razmer. Pa to ne velja le za splošno javnost: to velja tudi za podjetja, banke, kulturo, znanost, izobraževanje. Vsa nacija je bila do tega trenutka v krču, tudi ta krč jo je pripeljal na ulice.

Sodobna Slovenija je imela šest premierov. Lojze Peterle je bil diplomiran geograf in zgodovinar, ki je obiskoval tudi ekonomsko fakulteto in tam končal prvo stopnjo. Janez Drnovšek, Tone Rop in Andrej Bajuk so bili finančniki. Borut Pahor in Janez Janša sta bila profesionalna politika. Alenka Bratušek je spet človek iz finančnega sveta, od leta 2005 do 2011 je bila direktorica direktorata za proračun na ministrstvu za finance. Politično je neizkušena, v stranki pa je že obkrožena s čudno mešanico ljudi, od dobrohotnih do sumljivih špekulantov in tipičnih povzpetnikov, ki politike ne vidijo kot službo javnosti.

Bo tudi ta koalicija opita od oblasti? Bo tudi ta koalicija pozabila, da je v službi javnosti, njena prva zapoved pa da sta skromnost in ponižnost do javnega in javnosti? V tem trenutku nima našega zaupanja, navkljub temu, da bo Slovenijo »odrešila« Janeza Janše. Spomnimo se oblastne opitosti, v katero je po zmagi na volitvah zapadel Zoran Janković, poleg Janše največje razočaranje volivcev.

Razmere so trde in resne. Tako gospodarsko kot politično. Javnost pa zelo razdražena in jezna. Ne verjame politikom. Zahteva predčasne volitve. Nova koalicija se je odločila poskusiti znova. In ne zdi se, da res razume sporočilo protestnikov, ki jih podpira 80 odstotkov javnosti. Izbrala si je težko nalogo, a možnost, da uspe, ji je treba dati. Njena sporočila morajo biti jasna, ravnanja pa premišljena in skromna. Kako jih bo razumela javnost, bo jasno že na naslednjih protestih. Ti bodo 9. marca.