Slovenija: večna mladostnica

Neodvisna republika Slovenija je stara več kot dvajset let. Nekaterim se morda zdi, da bi pri teh letih že morala biti zrela, a dandanašnji otroci odraščajo nekoliko dlje. V angleščini obstaja celo poseben izraz za to – adultescence namesto adolescenca oziroma poslovenjeno odrasloscenca –, pomeni pa podaljšano obdobje po koncu telesnega dozorevanja in uradni polnoletnosti, ko mlad človek preprosto še ni dovolj zrel in se ne zmore postaviti na svoje noge. Podobno kot pri otrocih to včasih velja tudi za države. Tako se je tudi Slovenija zdaj znašla v obdobju odrasloscence, ki je nevarno, a hkrati tudi zanimivo.

A zdaj se za trenutek posvetimo spominom na srečnejše čase, ko je bila Slovenija malčica in se je svet zdel poln upanja in obetov. V Slovenijo sem se preselila leta 1993 in svojo polnoletnost kot Slovenka sem pogosto primerjala s polnoletnostjo Slovenije kot države. Vendar v tej analizi pišem s stališča zaskrbljene mame, ki upajoče opazuje otroka, kako stopa na tvegano pot do uspešne in popolne odraslosti. Poudariti moram, da je ta analiza zelo osebna, saj imam res tri mladoletne otroke na robu odraslosti, ki še živijo doma, hkrati pa so pretresi, zmeda, jeza in gnus, ki smo jim v zadnjem času priča na ljubljanskih ulicah in v parlamentarnih prostorih, tako rekoč vsakodnevni pojav tudi v mojem domu.

A tako kot moji otroci je bila tudi Slovenija prvih deset let svojega obstoja naravnost ljubka. Številne konflikte, ki bi sicer pretresali majhno slovensko družino (pri moji veri, v ne tako daljni preteklosti jih je bilo veliko), so pometli pod preprogo, ko je državica naredila svoje prve ganljive korake, se naučila voziti kolo, začela hoditi v vrtec in tako dalje. Slovenija sprva ni vedela, kaj bi rada postala, ko bo odrasla, vendar se nekaj časa to niti ni zdelo preveč problematično. Osredotočila se je namreč predvsem na neposredne cilje, kot sta gimnazija (Nato) in fakulteta (EU), in bila je ponosna na to, da je pridna in poslušna učenka. A nato so ji zavreli hormoni, poleg njih pa je na dan privrela še svetovna gospodarska kriza, in država, ki je nekoč veljala za mali alpski raj, je pristala v večnih vicah, če ne celo v peklu.

Kaj zdaj? No, najprej bi se morali sprijazniti z umazano skrivnostjo, da je številnim, če ne celo večini slovenskih potencialno ustvarjalnih državljanov in voditeljev (torej izobraženemu intelektualnemu sloju) takšno stanje podaljšane adolescence v resnici všeč in si ga želijo ohraniti. Tako kot moji otroci so sicer pripravljeni narediti nekaj, ne pa preveč. Ohranjajo ironično distanco do »sistema«, ki ga imajo običajno za »butastega«. Odlikujejo jih blagi občutki preganjavice in izraziti občutki moralne večvrednosti. Živce izgubijo šele, ko so ob žepnino. To je morda tudi pravi razlog, zakaj velik del leve inteligence trpi za jugonostalgijo. Jugoslavija je v 70. in 80. letih pomenila idealno okolje za večno adolescenco: to je bila socialistična patriarhalna država z odličnimi zabavami in plažami, obilo alkohola in cigaret, pa dobrim rokenrolom; in ko so po svetovnem prizorišču koračili tipi, kot sta bila Milošević in Tuđman, smo lahko rekli: ti kekci so totalno mimo, ampak niso naši.

Takšne zabave je zdaj nepreklicno konec. Letos, ko so na najvišjih položajih princ teme, narcistični tepec in kvazi gangster (dva od trojke sta bila deležna graje protikorupcijske komisije in obdolžena resnega kriminala), lahko le osramočeno sklonimo glavo in se vprašamo: je to res vse, kar zmoremo? Kajti tokrat so bili to naši.

Pojav generacijske razpoke v protestu zbuja zaskrbljenost. Želimo biti združena fronta in poiskati skupni jezik. A dejstvo, da mlajša generacija pravi: »Hej, umaknite se, radi bi prevzeli vodstvo! Hočemo prevzeti odgovornost!«, bi lahko opisali kot čudovito, celo čudežno.

Po padcu vlade smo morda dobili še eno priložnost, da odrastemo. Vendar ne smemo pozabiti, da slovenska kriza vodenja ni zajela le vrhnjega sloja družbe, temveč vse njene ravni, vsako celico v vsakem slovenskem telesu. To je del slovenske evolucijske DNK, lastnost, uporabna v tisočletju, ki so ga Slovenci prebili kot manjšina v tem ali onem imperiju, a je naravnost katastrofalna, če govorimo o zrelem vodenju neodvisne in enotne države. Pred časom sem prevedla knjigo o slovenskih pisateljih zunaj Slovenije in neslovenskih pisateljih v Sloveniji. Z avtorico sem se zapletla v razgreto razpravo o izrazju. Za ljudi, kot je Goran Vojnović, je namreč hotela uporabiti izraz priseljenski pisatelj. Ugovarjala sem, češ da je Vojnović rojen tukaj, in ko so se njegovi starši preselili, so se preselili znotraj domovine. V najboljšem primeru bi ga lahko označili za manjšinskega avtorja. Ta izraz je zavrnila iz vrste razlogov – in sicer naj bi med drugim v Sloveniji uradno imeli le romsko, italijansko in madžarsko manjšino, zato bi bralci pod tem izrazom lahko razumeli recimo pripadnika slovenske manjšine v Clevelandu. A vedela sem, da v resnici vsaka celica njenega slovenskega telesa kliče: »Ne, to je nemogoče. Mi smo vendar manjšina! Že od nekdaj smo manjšina!«

Prav ta značilnost naroda, to večno stanje manjšine/adolescence, nam pojasnjuje čudaško retoriko, ki jo poslušamo te dni. Zaradi te značilnosti je vodja donedavno vladajoče stranke lahko organiziral protiprotestni protest in se otročje pritoževal, da so njemu in njegovim privržencem ukradli državo, ki naj bi jo navidezno vodil. To je tudi razlog, zakaj je katoliški intelektualec na straneh februarske izdaje Pogledov lahko izjavil, da je antikatolicizem v Sloveniji drugi antisemitizem. Se res ne zaveda, da katoliki v Sloveniji pomenijo prepričljivo večino, saj jih je okoli 70 odstotkov, in da ima slovenska rimskokatoliška cerkev kot institucija velik vpliv in je lastnica ogromnega števila nepremičnin? Slovenski voditelji celo takrat, ko so na oblasti, uporabljajo jezik nemočne in zatirane manjšine, in tako se ne smemo čuditi, da tovrstne besede naletijo na ugoden odziv pri večini njihovega občinstva, ki se še najbolje počuti v vlogi Cankarjevih večno zatiranih hlapcev.

Pomanjkanje spodbudnih besed je stalna težava v neodvisni Sloveniji. Milan Kučan je 26. junija 1991 posrečeno priredil besedno zvezo in izjavil: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.« A v marsikaterem pogledu sta resnična neodvisnost in enotnost Slovenije še vedno tako iluzorni kot sanje. Odtlej so ognjevite besede, ki so jih uporabili slovenski voditelji, namenjene le delitvi ljudi. Namenjene so poveličevanju oziroma omalovaževanju komunističnih partizanov ali kolaborantskih domobrancev, odvisno od tega, kdo govori. Ko je prišel nov dan, ni bilo spodbudnih besed in ognjevitega jezika, ki bi bil zaščitni znak nove Slovenije, in zaradi neodločnosti pri vodenju, ki se tako očitno odraža tudi v jeziku, mlada Slovenija ne zmore premagati delitev iz preteklosti in negovati svoje narodne istovetnosti: lahko bi celo rekli, da ne zna ugotoviti, kaj bi rada postala, ko odraste.

Kateremu drugemu namenu že je morda služilo protestno gibanje – poskusu očiščenja skorumpirane vlade, obnovi civilne družbe, demokratični polnoletnosti –, vseeno upam, da bo državo končno prisililo k oblikovanju lastnih vrednot in razlage, kaj naj bi pomenilo biti Slovenec. Upam, da bo trajno pasivni razred intelektualcev prisililo k prebujenju in dejanskemu sodelovanju. In upam, da se bo dejavno vključila tudi mlajša generacija. Nedavni pojav generacijske razpoke v protestu pri marsikom zbuja zaskrbljenost. Seveda si ne želimo, da bi naše veličastno gibanje postalo razdrobljeno ali se celo obrnilo proti samemu sebi. Želimo biti združena fronta in poiskati skupni jezik, vključiti vse dele družbe. A kakorkoli že, tudi dejstvo, da se mlajša generacija izpostavlja in pravi: »Hej, umaknite se, radi bi prevzeli vodstvo! Hočemo prevzeti odgovornost!«, bi lahko opisali kot čudovito, celo čudežno. To je tako, kot če bi eden mojih otrok vztrajal, da bo pomil posodo ali obesil perilo ali prevzel odgovornost za svoje življenje in prihodnost: razlog za slavje, za veselje in upanje. Končno korak k odraslosti!