Zmagovalec revolucije

Franc Kangler je bil policist. Bil je dober policist – kriminalist. Njegov začasni naslednik na položaju mariborskega župana Milan Mikl je bil strojevodja. In to dober strojevodja. Celo druge je učil, kako se vozi lokomotiva. Ta teden je ljudstvo v Mariboru za župana izbralo Andreja Fištravca, doktorja sociologije. Fištravec resda ni najboljši doktor sociologije v Sloveniji, je pa kljub temu že dokazal, da pozna vsaj razliko med Rusijo in Sovjetsko zvezo ali pa med »civilizacijo« in »civilnim prebivalstvom« (Kangler: »Slovensko vojsko bomo približali civilizaciji.«).

Številni komentatorji so Fištravcu ta teden ob nepričakovani zmagi v prvem krogu županskih volitev napovedali težko delo. Češ kako velike so težave v Mariboru in kako naporen bo boj s starim mestnim svetom. A če bo znal vsaj pravilno razlikovati med, recimo, »abstinenti« in »absolventi« (Kangler absolventom: »Dragi naši abstinenti!«) ali če ne bo naokrog ponosno razglašal, da je hčerki »zrihtal« službo na občini, tako kot Mikl, še sploh pa, če hčerki službe ne bo »zrihtal«, potem bomo lahko ugotovili, da je Maribor s to zgodbo naredil velik civilizacijski korak naprej.

Še pred nekaj meseci ni bilo jasno, kakšen bo učinek mariborske vstaje. Bo denimo z gesli, kot sta »gotof si« in »nesimo ga vun«, mesto po zgledu številnih drugih krajev, recimo na Bližnjem vzhodu, zdrknilo v globel poceni populizma in še skrajnejših rešitev? Bo zmagala »ulica«, kot so svarili mnogi zaskrbljeni nasprotniki vstaje? Se bodo rodili kaos, nered, vse hujša policijska represija? Deloma je s Fištravcem, ki mu je uspelo artikulirati srd množic, odgovor že tukaj. In ta odgovor je verjetno najboljše, kar se je lahko iz vstaje izcimilo: Supermana ni bilo, prišel je zgolj človek s klobukom in z očali. Kdor je pričakoval kaj več ali je verjel v čudeže, je ponovno padel v zanko, ki je enkrat na površje v tem razočaranem mestu že naplavila kanglerski populizem.

Fištravec se je rodil iz vstajniškega gibanja, a je seveda postal politik. Zato očitki nekaterih razočaranih lokalnih komentatorjev, tudi Kanglerja, češ da Fištravec ni »neodvisen«, ampak je »politično opredeljen«, kažejo predvsem na nezrelost in omejenost kritikov ali celo na tipični postrevolucionarni kompleks: vstaje so v preteklosti zaradi previsokih pričakovanj pogosto rodile revolucionarno politiko, revolucionarne politike in revolucionarne zahteve. Od tod tudi rek, da revolucija rada požre svoje otroke. V Mariboru, ki se je sedaj tudi uradno znašel v postrevolucionarnem obdobju, so zaradi tega na demokratični preizkušnji oboji.

Ne samo Fištravec, zmagovalec volitev, ampak tudi njegovi podporniki, revolucionarji.