Kritika / Lore

za

Samorastniki.

30. aprila 1945 je Joseph Goebbels nemški naciji sporočil: »Srce Nemčije je prenehalo biti. Führer je mrtev.« Vsega je bilo konec. Hitler ga je sicer določil za novega kanclerja tretjega rajha, toda tudi Goebbels ni trajal – 1. maja je naredil samomor. Skupaj z ženo. Pred tem pa sta zastrupila svojih šest otrok. Kar naj bi dalo Goebbelsovi smrti pečat tragičnosti (recimo v smislu antične tragedije), ji je dalo pečat »odvratne ironije«, kot je rekel nemški zgodovinar Joachim Fest.

In film Lore, ki je posut s tragičnostjo, odvratnostjo in številnimi ironijami, izgleda kot reimaginacija konca Goebbelsove družine, le da otrok ni šest, ampak pet. Njihov oče tudi ni Goebbels, ampak le visoki esesovec, ki ob novici, da je Hitler mrtev in da je vsega konec, le srepo bolšči, toda nič manj kot njegovi otroci, ki jih starša – po prostovoljni predaji zaveznikom in verjetno vojnemu sodišču – pošljeta v postapokaliptično divjino.

Otroci, ki jih vodi 14-letna Lore (Saskia Rosendahl), namreč krenejo na »marš smrti«, na dolgo, ritualno, agonično potovanje, na 800-kilometrsko pešačenje k svoji babici, tako da izgledajo kot Rdeče kapice v črnem gozdu bratov Grimm. In ko se prebijajo skozi zelo ekspresionistične, nasičene, gotske, grimmovske, sturm-und-drangovske nemške gozdove, srečujejo raznorazne izzive, ki preizkušajo njihovo nedolžnost (trupla, posiljene in umorjene ženske, ameriške vojake, poročila o nacističnih grozotah, iskanje hrane, poniževanje ipd.), toda bolj ko jih spoznavamo, bolj spoznavamo globino njihove nacistične indoktriniranosti. Nacistična ideologija je prežela vse pore, tudi otroška srca (Hitlerjugend), zato Lore noče, da bi se judovski fant (Kai Malina), ki ga srečajo in ki jih celo reši pred legitimiranjem ameriškega vojaka (to je moj brat! skupaj smo bili v Buchenwaldu in Auschwitzu!), dotikal njenih bratov in sester. Ker se nacistična ideologija deduje, ti otroci niso nedolžni. Nikoli niso bili. Nedolžni bodo, ko se bodo denacificirali. Toda: ali se lahko denacificira otrok, ki je po božje častil Hitlerja? Ideologija žre otroke. Lore izgleda kot nadaljevanje Hanekejevega Belega traku, ali bolje rečeno – kot Hanekejeva reimaginacija mjuzikla Moje pesmi, moje sanje. Le da je von Trappovih otrok več.

(Cankarjev dom)