Zakaj se boriti za K4?

K4 je prostor trenj in konfliktov: tako programskih kot tudi konfliktov s stanovalci, s širšo javnostjo, med upravo kluba in njegovim upravljavcem, zavodom K6/4, in seveda njegovim soustanoviteljem, Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani (ŠOU). Nekateri pravijo, da so »prekinitve« delovanja kluba del njegove tradicije, ki so zdrave, nujne za prevetritev. A tokratna »prekinitev« je nekoliko drugačna. Prihaja v času krize – krize kluba K4, zavoda, katerega del je, in, najpomembneje, krize ŠOU.

O sedanjih zdrahah okoli kluba K4 je bilo v zadnjih dneh veliko napisanega, retorika pa je bila, z izjemo nekaterih napol razumljivih osebnih komentarjev, precej enodimenzionalna. Večinoma je šlo za kratke povzetke dogajanja in celo za mini »plonkceglce« zgodovine kluba. Novica pač ni dovolj razburljiva za kaj več.

Novo vodstvo zavoda K6/4 in kluba K4 je v prvih izjavah nastopilo pazljivo in navidezno dobronamerno, a pri tem moramo seveda imeti nekaj zdrave skepse. Če vržemo skupaj prvo potezo novega vodstva po nastopu mandata – takojšnjo menjavo gostinske ekipe –, reference novega kadra (oziroma njihove pomanjkljivosti), način izvolitve novega direktorja zavoda, menjave v svetu zavoda, povezave med akterji in to, da novo vodstvo nima niti približne vizije delovanja, je hitro jasno, da nekaj smrdi. Takšne menjave niso zdrave, še več, logično lahko celo sklepamo, da so zdravju škodljive.

ŠOU je v svoji strukturi podobna organizaciji našega političnega establišmenta. Ima institucije, kot je parlament, mehanizme, kot so volitve. V svojem delovanju pa je podobna bankam. ŠOU je postala to, kar je, z osnovno dejavnostjo moderiranja med študenti in vrednotenjem njihovega dela. Kar je nekakšen bančni sistem.

Za izhodišče vzemimo neoliberalno izjavo direktorja ŠOU, ki je na nedavni tiskovni konferenci v zvezi s klubom K4 rekel: »Gospa kultura bo morala dati mesto gospe ekonomiji.« Gre za popolno poenostavljanje, ki razpravo pelje v napačno smer. Kakovosti življenja v mestu nikakor ne zagotavlja samo ekonomija, vsaj ne v omejenem smislu. Zagotavlja jo skrb za zadovoljevanje številnih potreb in okusov, še več, skrb za njihov »razvoj«. S tem ne mislimo razvoja v kapitalističnem pomenu »novo je boljše kot staro in zatorej nujno«, ampak da na podlagi naših različnosti, različnih izkušenj, praks in poslušalskih navad nastajajo nove izraznosti, scene in seveda tudi trendi. Kar pomeni, da potrebujemo temeljne prostore, kjer se te prakse izvajajo, kjer se zabavamo, ustvarjamo, kulturno udejstvujemo, konzumiramo.

Če nekoliko razširimo: potrebujemo tako študentske pivnice, kot je KMŠ, kot mestne hrame alter glasbe, kot je Kino Šiška, kakor prave klube in njim podobne prostore, kot sta K4 in Metelkova, ki skrbijo za sodoben presek nišnih scen, predvsem pa za razvoj mlajših domačih protagonistov. Njihov pomen je brez pretiravanj velik in presega vse »liberalnoekonomska« merila. Tudi če bi privolili v ozko logiko gospoda direktorja: K4 je s svojo gospo kulturo dodal levji delež k uspehu Uroša Umka, Tineta Kocjančiča in še kar nekaterih manj znanih, a uspešnih akterjev raznih glasbenih slogov. In (ekonomski) blagor kluba teh akterjev in našega širšega prostora je povsem jasen.

V resnici bi izjavo direktorja lahko prevedli: »Ne zanimajo nas dolgotrajni procesi oblikovanja in ohranjanja scen, ampak inventura na koncu vsakega večera.« Kar je tudi za gospo ekonomijo slabo, saj K4 kot K4 ne more preživeti brez ambiciozne programske vizije. Lahko le postane še ena diskoteka.

V večjih mestih prostori »subkultur«, alternativnih, nišnih praks po navadi znajo preživeti sami. A Ljubljana je majhna. Zelo majhna, in glede na svojo majhnost ponuja precej. A ker je mestece in ne mesto, veliko njenih praks in prostorov potrebuje pomoč, subvencije. To seveda ne pomeni, da jih ne potrebujemo, da so zajedavski ali odvečni. Ne, zaradi zgoraj naštetega so nujni, a sami na trgu pač ne morejo preživeti. In ko taki prostori padejo, z njimi pade še veliko več. Pade stičišče, pade infrastruktura in na koncu lahko padejo tudi scene.

Gibanje za ohranitev kluba K4 so nekateri napačno interpretirali kot obrambo prejšnjega vodstva zavoda K6/4. To nedvomno svojega dela ni opravljalo dobro. Avtorski honorarji so res zamujali mesece in klub že leta ni bil tehnično posodobljen; drugo so špekulacije. Toda gibanje bije drug boj.

Tako kot je vseslovenska vstaja v svoji biti usmerjena proti svetovni banki in evropskim bančnim institucijam, slovenski politični establišment pa je le češnjica na vrhu torte, tako to gibanje bije boj za vse nas, za avtonomne in temeljne prostore kulture, natančneje, za klub K4. Ne proti novemu vodstvu zavoda, ampak proti nedotakljivi ŠOU. Za zdaj je še ni zamajalo, je pa spet pokazalo, kako se tam dela, in opozorilo na kronične in netransparentne nepravilnosti.