Velika (ne)razprava

Erica Johnson Debeljak, Slovensko-ameriška pisateljica in prevajalka

22. 3. 2013  |  Mladina 12  |  Komentar

Ubogo Društvo slovenskih pisateljev! Njega in njegovo staro moško vodstvo vsi samo blatijo. Zaposleni v društvu so osmega marca zjutraj, na dan žena, na zidovih čudovite zgradbe na Tomšičevi ulici, kjer imajo sedež, odkrili grafitni zmazek. BRLOG SEKSISTOV! Najprej jih je prešinilo, da bi takoj prepleskali oskrumbo, a so vendarle poklicali policijo. Prišli so kriminalisti in pobrali izjave pretresenega osebja. Dokazov, kdo bi lahko bil grešnik, je bilo malo: na kovani železni ograji so visele le ženske hlačke kot čedna rožnata zastava, ki je prhutala v hladni pomladni sapi.

Naslednji teden, 13. marca, so v reviji Pogledi kot odziv na domnevno sporno vlogo DSP v slovenskem protestnem gibanju objavili prispevke z naslovom Pisatelj(i) in družba. Desno usmerjeni komentatorji iz starejše generacije so vodstvu društva očitali, da je nedemokratično in da v nasprotju z 80. leti, ko je društvo napadalo takratno komunistično politično vodstvo, danes ne predstavlja stališč čisto vseh članov. Desno usmerjeni komentatorji srednje generacije so vodstvo društva grajali, ker naj bi bilo moralistično, in, kar je morda še bolj žaljivo, da pravzaprav sploh ne združuje ne vem kako dobrih pisateljev. Mlajša generacija ga je napadla preprosto zato, ker je staro. Pokazalo se je, da je imela grafitarka samo deloma prav. Napisati bi bila morala BRLOG NEDEMOKRATIČNIH GERIATRIČNIH SEKSISTOV, KI NITI NE ZNAJO PISATI!

Kot se pogosto dogaja v slovenskem intelektualnem sloju, nam servirajo veliko (ne)razpravo. Ne domišljam si, da lahko strnem politične želje številnih organizacij civilne družbe, a če bi sestavile manifest, sem skoraj prepričana, da bi v njem pisalo: Hočemo delovna mesta. Hočemo javno financirane vrtce po razumni ceni, dobre javne šole in javni sistem univerz. Hočemo splošno zdravstveno zavarovanje. Nočemo, da bi te javne dobrine okrnili na račun pokvarjenih, preplačanih politikov, političnih mogotcev in mednarodnih finančnih interesov. Malo niže na seznamu bi se morda pojavila druga izjava: Hočemo javno financiran kulturni program. Seznam želja je seveda lahko skrajšan zaradi proračunskih omejitev, a bi bil vseeno pomemben prvi korak za odgovor na vprašanje, kakšno družbo hočemo.

V bistvu gre za razpravo o ekonomiji in vlogi vlade v družbi; kultura je bolj obrobna tematika. Niti v svojih najbolj divjih sanjah si ne bi mogla predstavljati, da bom kdaj občudovala desničarske zanesenjake v Združenih državah Amerike, svoji rojstni deželi, pa počnem prav to: ti tipi imajo vsaj jajca (oprostite seksistični frazi), da povedo, kar mislijo, pa če je to še tako noro ali nepriljubljeno. Takšno iskreno in odprto razpravo bi rada doživela tudi v tej deželi.

V minulem letu korenitih sprememb je vodstvo Društva slovenskih pisateljev vztrajno ponavljalo, kakšna stališča ima do pomembnih aktualnih vprašanj v deželi.

Mislim, da se posamezni desno usmerjeni kulturniki z gospodarskimi vprašanji ne ukvarjajo iz enega od dveh razlogov: ali nočejo odkrito podpreti neoliberalnega gospodarskega programa svobodnega trga (cinično rečeno, ideološko ne nasprotujejo državni podpori za kulturo, če jo le dobijo njihovi fantje) ali pa dejansko podpirajo neoliberalni gospodarski program, vendar pa čutijo, da so nekateri vidiki socializma za večino slovenskih državljanov ne glede na stališča do domobrancev in partizanov kar privlačni, v smislu Slovenije, ki bi bila podobna kakšni skandinavski državi. Želim si, da bi ugledni desničarski publicisti in pisatelji nedvoumno povedali, kakšno družbo hočejo v Sloveniji; pa ne, kakšne bi si bili želeli leta 1945 ali 1988, temveč kakšno družbo hočejo zdaj, leta 2013.

Zgodba o sodelovanju DSP v protestnem gibanju v lanskem letu se mi zdi iskrena, dosledna in občudovanja vredna. Februarja lani je nova vlada Janeza Janša ukinila neodvisno ministrstvo za kulturo. Vodstvo DSP je sestavilo več izjav in izrazilo svoje nasprotovanje. Na kulturni praznik, osmega februarja, je pripravilo protest pred Cankarjevim domom, sodelovalo je pri sestavljanju Koordinacijskega odbora kulture Slovenije (KOKS). Ne smemo pozabiti, da so se na začetku leta 2012 sodelujoči na protestih počutili klavrno. Zbor kakih deset ljudi na dvorišču na Tomšičevi ulici v dežju in recitiranje nekaj pesmi nista obetala začetka poti k zmagi. A nato so jeseni 2012 izbruhnili množični upori, najprej v Mariboru in nato še v Ljubljani. Vodstvo DSP je bilo že pripravljeno in je lahko obdržalo korak s tem precej širšim družbenim gibanjem.

Da, drži, da so pisne izjave DSP pogosto dolgovezne in naivne. Piše jih skupina, in sicer vestno dolge ure in celo dneve. Pravi čudež je, da so sploh spisane. Drži tudi, da je retorika društva staromodna. Še bolj pa drži, da je v minulem letu korenitih sprememb vodstvo DSP glasno, jasno in vztrajno ponavljalo, kakšna stališča ima do pomembnih aktualnih vprašanj v deželi. Hočemo socialno pravičnost. Hočemo ekonomsko enakopravnost. Hočemo čisto vlado. Hočemo državno podporo za izobraževanje in kulturo. Menimo, da slovenska kultura ne bo preživela, če bo prepuščena muham globalnega svobodnega trga.

Zdaj moramo samo še slišati drugo stran v tej razpravi.