Globalno uničevanje plač

V zadnjih treh stoletjih je človeštvo ustvarilo tako rekoč vso gospodarsko rast na prebivalca do zdaj. Ta je bila največja v 20. stoletju. Rast, ki je temeljila na demokraciji in inovacijah, je pripomogla k bistvenemu dvigu življenjskega standarda v industrijskih državah. Najbolj primerna definicija gospodarske rasti je dejansko »povečanje življenjskega standarda, kajti celotna gospodarska aktivnost in na koncu potrošnja ali proizvodnja stvari za potrošnjo«, na portalu Huffington Post piše ekonomist Stephen Herrington. Ta rast, ki je trajala tri stoletja, se po oceni nekaterih zdaj končuje.

Res je, veliko rasti v zadnjih desetih letih so omogočili krediti, kajti plače se tako rekoč niso povečale. Iluzija rasti, ki je temeljila na lahko dostopnih kreditih, se je razblinila z izbruhom krize leta 2008. Takrat se je začela gospodarska realnost.

V preteklosti je v ZDA veljalo, da se je s starostjo in delovno dobo prebivalcem izboljševal življenjski standard. Globalizacija je to prekinila, saj so delodajalci začeli seliti proizvodnjo v cenejše države, gospodarska rast je postala preteklost. Potrošnja je ostala edina osnova za delovanje gospodarstva. Če potrošnik na leto potroši 1 dolar manj, se gospodarstvo ob uvozu/izvozu, javni porabi in investicijah, ki vplivajo na BDP, skrči za 1 dolar na leto. Z izvozom delovnega mesta iz države z višjimi plačami v državo z nižjimi plačami povzroči skrčenje globalnega gospodarstva za neto izgubo plač, ki bi jih prejel višje plačani delavec.

Proizvodnja in prodaja izdelkov po nižji ceni je ekonomsko dobra, a ne, če je nižja cena posledica izkoriščanja razlik v plačah. Izkoriščanje razlik med plačami v različnih državah znižuje ceno domače delovne sile, kar vodi do znižanja domačih plač in skrčenju realnega gospodarstva, razlaga Herrington.

V sodobnem brezmejnem gospodarstvu, nadnacionalke povzročajo zniževanje globalnih plač in prepričane so, da je to dobro. To je dobro zanje, a le kratkoročno. Dolgoročno je to smrtonosna bolezen. »Če posamezno podjetje zniža plače, si pridobi konkurenčno prednost. Če to naredijo vsa podjetja, to ni več konkurenčna prednost, ampak globalno uničevanje plač. Kaže, da je mednarodna skupnost predsednikov uprav podjetij začela verjeti, da je globalno uničenje plač dobra stvar,« piše Stephen Herrington.

Nadnacionalk še ni začelo skrbeti, da njihova dejanja vodijo svetovno gospodarstvo v razmere, ko za nikogar ne bo več pomemben njihov dobiček, dobiček kapitalistov ali bankirjev. Ni namreč nemogoče, da kapitalizem pripelje stvari do točke, ko komunizem spet lahko postane atraktiven. Generacija Y že kaže prve znake, da je to mogoče. Pogoj za to je, da delež v skupnosti postane vreden več kot nič. Herrington ugotavlja, da vlade bodisi tega nočejo razumeti bodisi nočejo ničesar ukreniti.