Kritika / Krudovi

proti

Krudovi niso Pixar, ampak Dreamworks. In ker smo že ravno pri Dreamworksu: Krudovi niso Kung Fu Panda, kaj šele Shrek, ampak le animirana verzija Kremenčkovih. Ata Krud, mama Krud, tašča Krud, hčerka Krud, sin Krud. Živijo sami – v svoji dolgočasni, enolični, kamniti jami. Sami so svoje pleme, svoja nacija in svoja država. Ker živijo v kameni dobi, od njih ne pričakujemo, da bodo govorili, ker pač ljudje – okej, praljudje, neandertalci – tedaj še niso govorili, toda Krudovi – namesto da bi slikali po stenah – govorijo. In ob tem kar gorijo.

Njihove replike pa ne letijo, kar je kakopak le olepševalnica za to, da se nič ne zgodi. Ker so napol goli, bi lahko celo rekel, da ti uvodni nedogodki še najbolj spominjajo na uvode v porniče – na tisto mučno, povsem odvečno, prisiljeno »duhovičenje« pred bengom. Uganili ste: tudi tu pride beng – veliki beng pravzaprav. Kameno dobo na lepem udari strašljiv potres. Dogodek! Končno, si rečete. In potem si zaželite, da Dogodka ne bi bilo in da bi ostali pri slepem črevu tistih nedogodkov.

Potres namreč Krudove tako strese, da jih prestavi v drugi svet – hja, v »magični« paralelni svet. In ko zagledate bujno cvetje, psihedelične barve, med, mleko, banane in vse tiste čudne živali (Avatar!), si lahko rečete le: Oh, ne – še en film, ki misli, da je odkril Čarovnika iz Oza! Razkazovanju tega pastelnega, fantazijskega Oza, ob katerem naj bi gledalci strmeli (kdaj morajo strmeti, jim pove soundtrack), ni potem ne konca ne kraja, en passant pa izvemo tudi vse o tem, da je posameznik močnejši, kot se zdi na prvi pogled, da mora družina držati skupaj, da je oče moški (vladar), da je mama ženska (čevlji), da se je treba bati koničastih gora, ki spominjajo na falose, saj so vedno tik pred erupcijo, in da se je še bolj treba bati sprememb, saj je bolje biti zadaj kot pa spredaj. Krudovi so himna bunkerski, jamski, neandertalski mentaliteti in varnosti, ki ima prednost pred svobodo. Svoboda ni za Krudove, ampak za tiste, od katerih tu ostanejo le okostnjaki. Spremembe v tejle animaciji povzroča le narava, tako da je sporočilo na dlani: družbeno sprejemljive so le naravne spremembe! Družba je naravno stanje. In tudi vsa družbena razmerja moči – s socialnimi neenakostmi in razrednimi razlikami – so nekaj naravnega, večnega in nespremenljivega. Družbo lahko spremeni le narava.