Kritika / Padec Olimpa

zadržan +

Rdeča zora.

Najprej smo te dni izvedeli, da je severnokorejska vojska v popolni bojni pripravljenosti. Potem pa smo izvedeli, da je v vojnem stanju – da je torej tik pred napovedjo vojne Južni Koreji. In ne le Južni Koreji, ampak vsem zunanjim sovražnikom, ki dišijo po kapitalizmu. Kar ni mala stvar, če pomislite, da ima Severna Koreja 10-milijonsko vojsko in nuklearno orožje. Toda vsi so takoj rekli, da Kim Džong Un ne misli resno. Da hoče le malce mednarodne pozornosti – vrgli mu bomo kos mesa, pa bo dal mir! Rekli pa so tudi, da hoče Kim s tem rožljanjem le impresionirati svoje ljudstvo: najprej bo ropotal in grozil z apokalipso in jedrskim dežjem, potem pa bo na lepem oznanil, da je rešil mir – in ljudstvo ga bo slavilo kot heroja.

Vse skupaj naj bi bila le propagandna akcija. No, če bi do severnokorejskega ropotanja prišlo lani novembra, bi mislili, da se je Kim Džong Un – kot sin Kima Džonga Ila, največjega cinefila na svetu – le vključil v promocijo Rdeče zore, v kateri Ameriko okupira severnokorejska vojska, ki ameriške mladince požene v narodnoosvobodilni boj. Rdeča zora, ki je pri nas še niso prikazali, je kakopak rimejk Rdeče zore, v kateri Ameriko okupira sovjetsko-kubanska koalicija.

Originalno Rdečo zoro, ki je pri nas zaradi šikaniranja komunistov niso prikazovali, je leta 1984 – sredi Reaganovega boja proti »imperiju zla« – posnel John Milius, pred tem pa si je menda ogledal jugoslovanske partizanske »vesterne« (a la Most in Valter brani Sarajevo), tako da so potem ameriški mladinci, ki se uprejo komunističnemu okupatorju, umirali tako patetično in tako epopejsko kot nekdanji skojevci. Se je pa Kim s svojim ropotanjem lepo vključil v promocijo Padca Olimpa, ki ni rimejk Rdeče zore (še manj ekranizacija grške krize), ampak groteskna reimaginacija še večjega reaganističnega hita, akcijskega filma Umri pokončno, le da losangeleško stolpnico Nakatomi zamenja Bela hiša, ki jo zavzamejo severnokorejski teroristi. Namesto Hansa Gruberja dobimo Kanga (Rick Yune), namesto Johna McClana pa Mika Banninga (Gerard Butler), nekdanjega agenta Tajne službe, ki skuša rešiti ugrabljenega ameriškega predsednika (Aaron Eckhart), medtem ko Bele hiše – tega padlega in potemnelega Olimpa – več kot očitno ne bo mogel rešiti, saj postane kmalu jasno, da bo od nje ostalo približno toliko kot v Dnevu neodvisnosti. In Padec Olimpa je Dan neodvisnosti brez zunajzemeljskih bitij, Hitrost v Beli hiši, Zahodno krilo s teroristi, zato tudi trupla padajo tako hitro, kot klišeji vstajajo, pa četudi predsednikovega sinka v »nevarnost« vključijo le zato, da bi gledalci do Bele hiše sploh kaj čutili, če jim že ravno do samega predsednika ni treba ničesar čutiti, saj ga itak – spričo izrednih razmer – zamenja temnopolti Speaker of the House (Morgan Freeman), Obama pred Obamo, kar je signal, da je film vendarle posnet po resnični zgodbi in da je treba Severno Korejo takoj preventivno udariti.