Kritika / Ljubimci nad oblaki

zadržan +

Španci na robu živčnega zloma.

Španija je v krizi, tako da le še cepeta na mestu, po malem pa že tudi strmoglavlja, vlada je nemočna in brez idej, ljudstvo je pasivno, paralizirano, uspavano, zapeljano. Pedro Almodóvar je to agonijo Španije – na svoj kričeč, kičast način – prevedel v karnevalsko verzijo filma katastrofe.

Špansko potniško letalo, ki naj bi odletelo čez Atlantik, se med letom pokvari, tako da le kroži in kroži nad Španijo, pilota sta nemočna in brez idej, potnike v ekonomskem razredu, ki so itak paralizirani, po hitrem postopku uspavajo, da ja ne bi imeli pojma, da so tik pred strmoglavljenjem, medtem ko trije stevardi (Javier Camara, Carlos Areces, Raul Arevalo) – vsi trije geji, toda tako stereotipizirani, kot da ni le konec sveta, ampak tudi konec filma – v tem predapokaliptičnem momentu vidijo še zadnjo priložnost, da sebično elito, potnike v poslovnem razredu (med katerimi je tudi skorumpirani bankir!), spreobrnejo. Da ne bodo umrli »nedolžni«. Malce starejši gledalci bodo imeli občutek, da gledajo revizijo farse Ali je pilot v letalu? (kanalizirano skozi vulgato Adama Sandlerja), mlajši pa, da gledajo burleskno ekranizacijo tistega Lahovnikovega vica o slovenskem letalu, pilotu, ki bruha na stranišču, stevardesah, ki so šle, in potnikih, ki iščejo padala.