Rdeča zora

V Rdeči zori, rimejku dobrega, starega, paranoidnega reaganističnega trilerja, posnetega leto po ameriškem napadu na »komunistično« Grenado (1983), Ameriko napadejo in okupirajo Severnokorejci. Vse se odvrti zelo hitro. Še preden se Američani dobro obrnejo, je nebo že polno padalcev. Kim Džong Un Amerike ne izbriše, ampak le zamenja režim. Zakaj Amerika pade? Ker Kim pod nebom detonira atomsko bombo, ki za nekaj dni prekine vse ameriške komunikacijske sisteme, tako da lahko potem njegovi jurišniki nemoteno uletijo v Ameriko? Ne, ampak zato, ker je povsem nezaščitena – večina njene vojske je namreč angažirana v tujini, daleč od doma.

Tudi v realnosti se je te dni vse odvrtelo zelo hitro. Kim Džong Un se je javil z atomskim testom. Amerika se je javila z letali B-2, B-52 in F-22. Kim je odgovoril z napovedjo popolne bojne pripravljenosti. Amerika in Južna Koreja sta odgovorili z vojaškimi vajami. Kim je imperialistom – Ameriki, Južni Koreji in Japonski – zagrozil z nuklearnim napadom. In že so vsi ugibali, do kod bi lahko letele Kimove apokaliptične rakete. Nekateri so omenjali Guam, drugi Havaje, tretji Teksas, celo Washington. Kazali so zemljevid Amerike. In Evrope. Svet je bil na robu atomske vojne.

Kje je panika?

In kaj je pri vsem skupaj najbolj presenetljivo, najbolj absurdno, najbolj šokantno? To, da Kimova grožnja z atomsko vojno ni nikogar zares vznemirila. Smo se stresli? Ne. Smo začeli panično bežati? Ne. Smo planili v bunkerje? Ne. Smo začeli graditi protiatomska zaklonišča? Ne. So nam začeli vrteti filmčke o tem, kako se zaščititi pred radioaktivnim sevanjem? Ne. So nam razdelili strup, ki ga bomo zaužili, ko bo pogubni radioaktivni oblak dosegel Slovenijo? Ne.

Zaradi Kimove grožnje se nihče ne žre. Nič bolj nas ni strah kot prej. Nič bolj se ne tresemo kot prej. Ne, možnost atomske vojne in nuklearnega napada ni nikogar prestrašila. Kar je čudno: mar niso vedno učili, da je nuklearno orožje ultimativno zlo? Mar niso vedno govorili, da bi atomska vojna pomenila katastrofo, še več – globalno opustošenje, konec sveta, apokalipso? Mar niso stalno ponavljali, da bi nas atomska vojna poslala nazaj v kameno dobo? Jasno, v kameno dobo bi poslala tiste, ki bi preživeli. In ne bi jih bilo dosti.

Zakaj ni potem Kimova grožnja povzročila nobenega strahu, nobene panike, nobene tesnobe? Zakaj so vsi tako apatični? Ker Severne Koreje nihče ne jemlje resno? Ker nihče ne jemlje resno Kim Džong Una? Ker Kim Džong Un izgleda kot vic, ki ga njegov oče, Kim Džong Il, pripoveduje svojemu očetu, Kim Il Sungu?

Kim Džong Un morda res izgleda kot Chuck Norris, kot vic, ki ga Kim Džong Il pripoveduje Kim Il Sungu, morda izgleda celo kot vic, ki ga Kim Džong Il pripoveduje Sadamu Huseinu, toda Kim Džong Un vendarle ni Sadam Husein. Niti Moamer Gadafi. Kim Džong Un ima res nuklearno orožje, potemtakem orožje za množično uničevanje. Sadam Husein ga ni imel. Američani so sicer trdili, da ga ima, še več, po »osvoboditvi« Iraka so začeli Sadamovo orožje za množično uničevanje celo pompozno iskati, a ga potem »začuda« niso našli. Vse to je bil kakopak le blef. Američani so vedeli, da Irak nima orožja za množično uničevanje, zato so ga tudi tako odločno in vehementno napadli. Če bi Irak imel orožje za množično uničevanje, ga zagotovo ne bi napadli. Tako nori – in tako samomorilski – pa niso.

Občutek, da se selijo v postapokaliptični svet, imajo mnogi, ki jih je zadela bomba stroge varčevalne politike.

Tudi Gadafija so napadli in odstranili. Iz istega razloga: ker so vedeli, da nima več orožja za množično uničevanje, da se je razorožil in denukleariziral, da je torej svoje programe za razvoj orožja za množično uničevanje ustavil. Naredil je napako. S tem si je izkopal grob. Kot Sadam Husein. Kim Džong Un te napake ni naredil. Tako nor pa ni.

Se ljudje širom po svetu grožnje z atomsko vojno niso prestrašili zato, ker Kim Džong Un izgleda le kot filmski lik? Vsekakor, novinarji, ki obiskujejo Severno Korejo, vedno znova poudarjajo, da izgleda kot filmski set – ko ugasnejo žaromete, ni več nikjer žive duše. Ko jim razkazujejo Severno Korejo, jim pokažejo le »lepe« reči, le kulise, za katerimi pa zevajo beda, praznina, ništrc. Zvečer so osvetljeni le tisti deli Pjongjanga, v katerih se gibljejo tujci – tuji novinarji, tuje delegacije, redki turisti. Ljudske množice se prikažejo le tedaj, ko Kim Džong Un »snema« svoj film, tako da izgledajo le kot statisti, ki jih veliki vodja potrebuje za množične prizore – njihova naloga je, da ga ritualno glorificirajo, da vzklikajo, da jočejo, da paradirajo.

Kim Džong Un je pač le sin Kim Džong Ila, ki je slovel kot velik cinefil. Ne le, da je bil vedno nor na vesterne, Jamese Bonde in filme z visokoraslimi Švedinjami, ne le, da je imel eno izmed največjih zasebnih filmskih zbirk, ne le, da je vodil filmsko sekcijo politbiroja, ne le, da je nadziral kompletno severnokorejsko kinematografijo, in ne le, da je v Pjongjangu zgradil state-of-the-art studio, ampak je že leta 1973 napisal tudi knjigo O filmski umetnosti, po kateri je naloga filma, »da ljudi spremeni v komuniste«.

In ker je že njegov oče, Kim Il Sung, rekel, da je film orožje, brez katerega ni revolucije, je tudi sam pričakoval, da bodo njegovi režiserji film prelevili v orožje, toda filmi so bili potem tako slabi, da je kapitalistični svet še naprej hladno ignoriral dosežke severnokorejskega komunizma. Leta 1978 je dal celo ugrabiti južnokorejskega režiserja Šin Sang Oka in njegovo muzo, filmsko zvezdnico Čoj Eun He, sanjski par južnokorejskega filma, toda tudi Šin, ki ga je Kim – po krajši prevzgoji – menda mastno plačeval (tri milijone dolarjev na film!), severnokorejskega filma ni prelevil v orožje za množično spreobračanje Zahoda. Filmi so bili v resnici tako kilavi, da je začel Kim Džong Il, ki naj bi ga zadnjih pet let nadomeščala kopica dvojnikov (zelo filmsko), raje koketirati z orožjem za množično uničevanje, ki se mu je zdelo boljše orožje od filma.

Kim Džong Un izgleda kot filmski zvezdnik. Omislil si je tudi seksi ženo, pravo lepotico, tako da zdaj skupaj izgledata kot Brangeline. Ko je nedavno obiskal artilerijo, parkirano ob južni meji, so vojaki, kot smo videli, kar ponoreli od vzhičenja – obnašali so se kot histerični fani, ko zagledajo svojega najljubšega filmskega zvezdnika. Svet je obšla tudi fotka, na kateri vidimo, kako telesni stražarji Kim Džong Una dobesedno nesejo, da bi ga zaščitili pred hordami ekstatičnih, ponorelih fanov.

Nasmeh katastrofe

Ergo: Kim Džong Una ljudje ne jemljejo resno, ker izgleda kot filmski zvezdnik. A po drugi strani: tudi Barack Obama izgleda kot filmski zvezdnik. Tako hodi. Tako govori. Tako nastopa. In tako se obnaša. Stalno zapeljuje. In stalno daje vedeti, da je očaran nad sabo. Giblje se od enega filmskega seta do drugega. Od ene kulise do druge. Od enega množičnega prizora do drugega. Obama se nosi kot filmski zvezdnik, toda po drugi strani povsem mirno – z nasmehom – prižiga zeleno luč brezpilotnim letalom, alias »trotom« (drones), ki za sabo puščajo opustošenje. Ciljajo sicer »teroriste«, pripadnike Al Kaide, pogosto pa zadenejo nedolžne, civiliste, ženske, otroke. Tisti, ki jih zadenejo, se počutijo apokaliptično. Kot da jih je zadela atomska bomba. Njihove bližnje bi težko prepričali, da naj se bojijo Kimove atomske grožnje – ali pa da naj imajo Kima za norca.

Nedavno so enote zveze Nato v Afganistanu zadele civiliste – od dveh žensk in desetih otrok ni ostalo kaj dosti. Počutili so se apokaliptično. Kot da jih je zadela atomska bomba. Njihove bližnje bi težko prepričali, da naj se bojijo Kimove atomske grožnje. Del teh enot Nata v Afganistanu je tudi Slovenska vojska, katere vrhovni poveljnik je predsednik Borut Pahor, ki so mu prej, ko je bil še premier, očitali, da se obnaša kot filmski zvezdnik in da v zameno za sprejem enega ali dveh zapornikov iz Guantanama zahteva 20 minut z Obamo.

Toda ironično: tudi za Kim Džong Una pravijo, da hoče v resnici le – magari telefonsko – srečanje z Obamo. Dennisu Rodmanu je menda itak rekel: »Obama bi me moral poklicati.« To je vse. 10 minut z Obamo! Pa bo odložil orožje. Slovenija hoče to, kar hoče Kim. Zato je slovenska politika zadnja, ki bi se lahko posmehovala Kimu. Kim v nasprotju s Slovenijo vsaj ni del zveze, ki v Afganistanu pobija civiliste. Je pa res, da so Kim in oba njegova predhodnika, Kim in Kim, svoje ljudstvo prignali tako daleč, da se atomske apokalipse ne boji več, saj ima občutek, da že živi v postatomskem, postapokaliptičnem svetu, da je torej sveta že konec.

Medicinska revija The Lancet je nedavno poročala o zdravstvenih posledicah strogega varčevanja, ki ga je trojka naprtila nekaterim članicam Evropske unije. V Grčiji in Španiji ter na Portugalskem število samomorov strmo raste.

Tudi zaporniki, ki trohnijo v Guantanamu, imajo občutek, da že živijo v postapokaliptičnem svetu. Tak občutek so imeli tudi Iračani, ki so jih Bushevi daisy cutterji spreminjali v sončni prah, in tak občutek imajo Iranci, ki se dušijo pod hudimi mednarodnimi sankcijami in ki jim Obama za nameček grozi še s taktično-nuklearnim napadom, ameriškim maščevanjem za nikoli prebavljeno in nikoli pozabljeno izgubo svojega velikega diktatorja, Reze Pahlavija. Občutek, da že živijo v postapokaliptičnem svetu, imajo kakopak tudi vsi tisti, ki jih ciljajo Obamovi »troti«, in oni, ki jih cilja vojska zveze Nato. Kar velja tudi za vse tiste milijone in milijone ljudi, ki – kot »odvečno prebivalstvo« – živijo v slumih. In za vse tiste milijone in milijone ljudi, ki živijo pod pragom revščine. In za prebivalce Gaze, ki jih z življenjem vežejo le še tuneli.

Vsi imajo občutek, da že živijo v postapokaliptičnem svetu.

Postapokaliptični svet

In natanko v tem je trik! Prav to je namreč razlog, da se svet ni stresel in da ljudje po vsem svetu niso planili v protiatomska zaklonišča, ko je Kim zagrozil z atomsko vojno: ker ima večina svetovnega prebivalstva občutek, da že itak živi v postapokaliptičnem svetu! Ker ima večina svetovnega prebivalstva občutek, da je sveta že konec! Ker ima večina svetovnega prebivalstva občutek, da ga je že zadela atomska bomba!

Grki imajo podoben občutek. In Španci. In Ciprčani. Ko je koalicija voljnih leta 2003 pakirala invazijo na Irak, so voljni britanski tabloidi vreščali, da lahko Sadam Husein z bakterijskimi raketami pokonča Ciper, z vsemi britanskimi turisti in vojaki vred. Da bi pokončal Ciper, ne potrebuješ Sadamovih bakterijskih ali pa Kimovih nuklearnih raket, saj lahko vlogo orožja za množično uničevanje enako uspešno odigra trojka.

Z eno besedo: občutek, da se selijo – ali pa da so se že preselili – v postapokaliptični svet, imajo mnogi, ki jih je zadela bomba stroge varčevalne politike. Če vprašate neoliberalce, potem bi bilo idealno, če bi vsi varčevali tako, kot varčujejo Kimovi Korejci. To je res strogo varčevanje. S tem privarčuješ toliko, da si lahko potem kupiš atomsko bombo. Hja, Kim, Oče nacije, nezmotljiv kot prosti trg, utelešenje nevidne roke trga, je še en komunist, ki kapitalizem obvlada bolje od neoliberalcev.

Medicinska revija The Lancet je nedavno poročala o zdravstvenih posledicah strogega varčevanja, ki ga je trojka naprtila nekaterim članicam Evropske unije. V Grčiji in Španiji ter na Portugalskem otroci v šoli omedlevajo od lakote, upokojenci zmrzujejo, ker nimajo za kurjavo, ljudje brskajo po smeteh, brezposelnost je strahovita in strašna, za mnoge pogubna, vse več je depresije in napadov tesnobe, število samomorov strmo raste, vse pogostejši sta celo malarija in bolezen Zahodnega Nila, število seropozitivnih bolnikov narašča, številne zdravstvene centre so zaprli, število postelj v bolnišnicah zreducirali, doplačilo za zdravila povišali. Ljudi, ki jih je zadela trojka, boste težko prepričali, da se lahko zgodi konec sveta – občutek imajo, da je sveta že konec. Da že živijo v tretjem letu po atomski vojni. Revščina, recesija, pomanjkanje in obup, ki jih doživljajo, res spominjajo na vojno stanje. Ne brez razloga: tako pomanjkanje, tako revščino in tak obup so Evropejci nazadnje doživljali med II. svetovno vojno. Razlika je le v tem, da so tedaj vedeli, zakaj trpijo, zdaj pa so njihove žrtve tako nesmiselne, kot so nesmiselne žrtve Severnokorejcev, ki trpijo za »dobro« postapokaliptične dežele.

Preveč svetovnega prebivalstva živi v socialnem prepadu, preveč svetovnega prebivalstva živi v vsiljeni askezi, bedi, ponižanju in terorju, preveč svetovnega prebivalstva njegove lastne vlade pošiljajo v kameno dobo, preveč svetovnega prebivalstva terorizirajo imperialne vojne, preveč svetovnega prebivalstva duši tiranski pohlep finančnih trgov, trojk, oligarhije in »enega odstotka« (prevelikega, da bi smel propasti), preveč svetovnega prebivalstva že gleda, kako mu podružbljanje privatnih izgub tali socialno državo, preveč svetovnega prebivalstva že izkuša posledice dejstva, da je dereguliranost finančnih trgov hujša od dereguliranosti atomskega orožja, preveč svetovnega prebivalstva pustoši kapital, ki ne ustvarja več delovnih mest in dobrin, ampak le še kredite, dolgove in kapital, ja, preveč svetovnega prebivalstva že ima svoje Kime, svoje norce, svoje nepotistične megalomane, svoje parazitske gospodarje, svoje kanibale, svoj pekel in svojo poslednjo rešitev, in ja, preveč svetovnega prebivalstva že živi v postapokaliptičnem svetu, da bi se sploh še kdo histerično tresel ob kaki napovedi atomske vojne.

Neoliberalni fundamentalisti lahko v Kimu vidijo celo svojo zrcalno podobo: končno so našli nekoga, ki je še bolj nor kot oni! Še bolj dogmatičen! Še bolj ideološki! Še bolj nihilističen! V Kimu so našli svoj ideal – nekoga, ki zna ljudi spremeniti v ceneno, tlačansko, suženjsko, nevidno delovno silo. Nekoga, ki zna celotno državo spremeniti v znojilnico. In vodi jo en sam menedžer, en sam panoptični vladar. No, to pa je racionalizacija! To je reforma trga dela! To je znižanje stroškov dela! To je konkurenčnost! To je ugodno poslovno okolje! Tu bi kapital res lahko letel! Tu bi bil res lahko varen in svoboden! Tu mu res ne bi bile kršene človekove pravice!

Železna lady

In dobro vemo, kako se imenuje kapitalizem, ki ga forsirajo neoliberalni fundamentalisti: disaster capitalism. Kapitalizem katastrofe. Naomi Klein ga je vivisecirala v Doktrini šoka. Vemo, da neolibiji potrebujejo katastrofo, bodisi naravno (hurikan, cunami ipd.) ali umetno (vojna, puč ipd.), ki ljudi tako šokira in dekoncentrira, da tisto, kar je bilo prej nemogoče, postane zdaj mogoče, ali bolje rečeno, kaos ustvari razmere, v katerih lahko vpeljejo reforme, ki jih prej niso mogli – privatizacijo državnega premoženja, deregulacijo trga, vitko državo. Sprememba ima moč atomske bombe. Elite še bolj obogatijo – revni postanejo še revnejši. Manjšina ima občutek, da ji to pripada, večina pa, da živi v postapokaliptičnem svetu.

Katastrofa ima orjaško dodano vrednost, huronski donos. Kriza je priložnost, toda prava priložnost – neoliberalni eldorado – je katastrofa, zato si lahko živo predstavljate, kakšne čudeže bi za profite finančnih trgov delala šele atomska vojna. Ni kaj, atomska vojna bi bila še profitabilnejša od zaplembe ciprskih bančnih depozitov.

Ta neoliberalni model – kapitalizem katastrofe – so Friedmanovi »čikaški fantje« najprej testirali v tretjem svetu, v Čilu, kjer je general Pinochet pučistično prevzel oblast in šokiral nacijo, potem pa v razmerah terorja vpeljal vse tiste »atomske« neoliberalne reforme. Najprej se je zdelo, da je ta model nezdružljiv z demokracijo, toda obrodil je tako bogato, da se je bilo nesmiselno omejevati le na diktature tretjega sveta. In res, britanska premierka Margaret Thatcher je ta model odpeljala na Zahod – v demokracijo.

Za Margaret Thatcher velja to, kar velja za Kime: taki nikoli ne umrejo. Gredo le v pekel, kjer se regrupirajo. Kima zamenja novi Kim.

Friedrich Hayek, guru neoliberalnih fundamentalistov (in »čikaških fantov«), je bil nad neoliberalno predelavo Čila tako navdušen, da ji je svetoval, naj še ona stori to isto – naj že zaboga pokoplje britansko socialno državo. Thatcherjeva je potegnila nekaj potez, toda ratingi so ji tako katastrofalno padli, da je raje odnehala in Hayeka obvestila, da je čilski tip reform v Britaniji nesprejemljiv, s čimer se je, pravi Kleinova, potrdilo, da »radikalna in visoko profitabilna politika čikaške šole v demokratičnem sistemu ne more preživeti.« Logično: če hočeš vpeljati čikaške reforme, potem nujno potrebuješ katastrofo. Recimo vojaški puč. Tega v Britaniji ni bilo. Ali pa apokaliptični hurikan. Tudi na tega se Thatcherjeva ni mogla zanašati.

Potem pa je nepričakovano dobila darilo, na kakršno neoliberalci vedno komaj čakajo: 2. aprila 1982 je Argentina napadla Falklande, strateško povsem nepomembne britanske otočke ob argentinski obali. Vojna je bila sicer daleč stran, toda Thatcherjeva ni puščala nobenega dvoma, da je Britanija v vojni – histerično, militantno in šovinistično jo je napihnila čez vse plafone. Le zakaj ne? Če je hotela vpeljati neoliberalne, čikaško-čilske reforme, je potrebovala izredne razmere. In ta vojna, pa četudi povsem minorna, je ponudila dobro kritje »za prvo radikalno kapitalistično transformacijo v kaki zahodni liberalni demokraciji«. Ratingi so ji dramatično poskočili. Krstili so jo za »Železno lady«.

In ko se je začel sloviti, masivni in masovni rudarski štrajk, je lahko svoj brutalni obračun z rudarji – »notranjimi sovražniki« – mirno razglasila za nadaljevanje vojne z Argentino. Ker je bilo ljudstvo zaradi vojne šokirano in dezorientirano, ker je bila torej ljudska percepcija Britanije zaradi šoka skaljena, je lahko Thatcherjeva – sveto prepričana, da družba ne obstaja, ampak le posamezniki – počela, kar je hotela. Privatizirala je vse, kar se je dalo (British Telecom, British Airways, British Steel itd.), družbeno bogastvo je dala na avkcijo, državo je – da bi kontrirala »planski« logiki socializma, ki ga je prezirala – zreducirala, finančne trge je deregulirala, ljudem je naprtila varčevanje, razbila je sindikate, ki kapitalu odžirajo svobodo, bogate je davčno zelo razbremenila, londonski City je spremenila v davčna nebesa in oznanila, da je neoliberalizem brez alternative.

Vsekakor, neoliberalni scenarij je alternativa, ki čaka na krizo, šok, katastrofo. Večja ko je, višji so profiti. Thatcherjevi, ki je verjela v smrtno kazen in Boga, je najprej sledil njen prijatelj Ronald Reagan, novi ameriški predsednik (ki je kljub njenim »protestom« napadel Grenado, karibski otoček, nekdanjo britansko kolonijo, tedaj del Commonwealtha), potem pa še Evropa. Vsi so šli za njeno krilatico: »Če bogatejši ne bodo še bogatejši, bodo revni še revnejši!« Kriza, v katero so nas leta 2008 pahnili deregulirani finančni trgi, je njena dediščina, njena atomska bomba.

Zdaj je umrla. Toda zanjo velja to, kar velja za Kime: taki nikoli ne umrejo. Gredo le v pekel, kjer se regrupirajo. Kima zamenja novi Kim. Tako kot njo.