»Svet je postal norišnica, v kateri ne vemo, kdo so bolniki in kdo zdravniki. Včasih se zdi, da so zdravniki večji norci kot njihovi pacienti.«
Intervju / Evald Flisar: »Še vedno verjamem v moč besede na odru«
Pisatelj in dramatik o tem, zakaj je tragikomedija v postmodernem času edina možna dramska oblika

Evald Flisar je slovenski prozaist, ki piše tudi drame z občečloveško tematiko. Zato so razumljive na vseh koncih sveta in ni čudno, da je Flisar naš najuspešnejši dramatik po uprizorjenih delih na tujih odrih. Minuli ponedeljek je v okviru Tedna slovenske drame v Kranju dobil Grumovo nagrado za Komedijo o koncu sveta. V njej se, kot so zapisali v obrazložitvi nagrade, »na svež način ukvarja z najbolj žgočimi globalno lokalnimi temami« in se sprašuje – z besedami lika iz njegove drame –, »zakaj so propadle vse kurčeve vrednote«. V pogovoru nam je med drugim odgovoril tudi na to vprašanje.
V soboto ste v pogovoru v Prešernovem gledališču v Kranju dejali, da ste po osnovni pisateljski vokaciji prozaist. Kaj vas potemtakem žene k pisanju dram?
Glede na to, da sem svojo prvo igro napisal pri dvanajstih in jo z vaškimi prijatelji uprizoril na sosedovem skednju, je očitno ta želja zrasla v meni že zelo zgodaj. In me zasleduje. Prvo resno dramo sem napisal v Londonu pri triindvajsetih letih. To je bila Kostanjeva krona. Takrat sem nespametno, kot je za mladeniče pač značilno, izjavil, da je odslej moj edini medij dramatika. In kaj se je zgodilo? Naslednjih dvajset let nisem napisal nobene drame. Razen precejšnjega števila radijskih iger. Sicer pa me oder fascinira. Pri prozi sta samo avtor in prazna stran oziroma, po novem, prazen ekran in nevidni bralec, ki ga bo knjiga morda dosegla ali pa ne. Na odru je drugače. Tam se stvari dogajajo »zdaj« in konfrontacija z gledalci je neposredna. Na premieri jih vidim, čutim njihovo navzočnost, njihove odzive, čeprav ne sedim v dvorani, vedno se skrivam za odrom. S pisanjem dram in sodelovanjem pri uprizarjanju sem vpet v družbo, v zapletene poklicne in medčloveške odnose, včasih nesporazume. Kot avtor proze sem samotar in pripovedujem zgodbe, ki so po svoji strukturi drugačne. Z bralci se soočim samo na literarnih nastopih. Ti pa so redki, ker zelo cenim zasebnost.