Kritika / Zavetje

proti

V postelji s sovražnikom.

Zavetje se začne kot triler, toda kot slab triler: ko ženska, ki beži (ne vemo, zakaj beži), sede na avtobus, ki odpelje, ni več dosegljiva. Ne moreš je več dobiti. Ne moreš za njo. Pa četudi si policaj, FBI ali pa njen pedantni mož, izrezan iz filma V postelji s sovražnikom. Avtobus je pač zapik. Ko se pred tvojimi očmi odpelje z avtobusom, postane neizsledljiva. Nerealistično? Totalno.

Toda v filmih, posnetih po romanih Nicholasa Sparksa, so že romance vedno tako za lase privlečene, da podarjenemu trilerju res ne kaže gledati v zobe. Ja, Zavetje je posneto po Sparksovem romanu, in ja, trilerski okvir – ženska na begu! – je le bonus, na katerega pa pozabite v trenutku, ko avtobus pripelje v idilično ribiško mestece (nekje v Severni Karolini), v katerem skuša ubežna Katie (Julianne Hough) začeti znova.

In Katie, ranjena ženska z »mračno« skrivnostjo, je tipična Sparksova predfeministična mučenica, ki jo lahko odreši le moški, prav tako mučenik, sorodna duša, po možnosti visokorasli, manekenski, atletski, občutljivi, neobriti vdovec, kakršen je Alex (Josh Duhamel), ki nima le trgovine, ampak tudi dva otroka, ki se je nagonsko razveselita bolj, kot bi se matere, tako da njej sami potem ni treba ničesar narediti ali pa ustvariti – dovolj je, da se vklopi v Alexovo družino, pa ima vse, kar potrebuje. Vse je že ustvarjeno, narejeno, urejeno – ženska se mora temu perfektnemu »redu« le prilagoditi in podrediti. Kot v telenovelah. In ženska s skrivnostjo komaj čaka na zavetje telenovele in zlatih sončnih zahodov. Oh, ta ameriški jug, boste rekli. Magično! Vsekakor, magično! Tu se ženska takoj prilagodi in podredi – kot nekoč črnci. Zato ne čudi, da ni na spregled niti enega črnca. Še celo Katie si lase prebarva na blond. Da bi se čim bolje vklopila v novo okolje.