Kritika / Jacques Le Goff: Denar in življenje

+ + + + +

Zgodovinsko delo o oderuhu in cerkvi v srednjem veku.

Le Goffove knjige delajo čudeže: stari časi pri njem naenkrat zaživijo kot intriganten objekt branja. V 12. stoletju so tako duhovniki in škofje s prižnic napadali oderuhe kot hude grešnike. Oderuh je namreč prodajal čas, ki je potekel od trenutka posoje do trenutka, ko je dobil posojilo povrnjeno z obrestmi.

Toda lastnik časa je bil edinole Bog. Oderuh je torej kradel Bogu! Kot tak je bil obsojen na pekel, saj ni dobil poslednje spovedi, če ni vrnil oderuško pridobljenega premoženja. V cerkvah so kiparji ustvarjali kipe največjih hudodelcev, med njimi kajpak oderuha, biti oderuhov prijatelj je bilo nevarno, župniki so nagovarjali celo žene oderuhov, naj može zapustijo.

Zgodovinar nam odstira shizofreno dobo, v kateri je bil posojevalec denarja pomemben lik, hkrati pa tarča najhujšega zgražanja. Ob njem so za tiste, ki so opravljali grešni poklic, veljali tudi novi intelektualci, ki so zunaj samostanskih šol in katedral poučevali po mestih študente in od njih dobivali plačilo. Sveti Bernard jih je šibal kot prodajalce besed, trgovce z besedami. Zakaj? Kradli so Bogu, saj so bile besede last edinole Boga. A kako so se oderuhi izvili iz grešnosti? Z opravičilom, da je bilo tudi zbiranje denarja naporno delo, saj je pred tem bodoči oderuh hodil po sejmih, potoval po morjih in trgoval ter menjaval denar. Seveda so poprej minila stoletja, prelomna je bila tudi iznajdba vic, ki so oderuha zadržale pred odhodom v pekel. Zdaj je upal, da ne konča pri hudiču, četudi za življenja ne bo povrnil oderuško pridobljenega premoženja, cerkvena oblast pa je dobila še eno možnost; če ji ni uspelo doseči spreobrnitve oderuha pred smrtjo, je lahko pritisnila na pokojnikove dediče, naj sami razdajo njegovo bogastvo in mu s tem omogočijo pot v nebesa. Knjiga o oderuhu, začetniku kapitalizma, ki ga je pri prehodu iz fevdalizma zadrževal strah pred peklom.