Fiasko

Sedanje spreminjanje referendumske ureditve si bomo ne glede na končni izid zapomnili po dvojem. Po tem, da mu je v odporu uspelo združiti nezdružljivo – Aleša Primca in Delavsko-punkersko univerzo – ter kot najhujši demokratični fiasko državnega zbora doslej.

Resda so pripravili javno predstavitev mnenj, a kot po navadi niso nikogar seznanili s tem, kaj se je zgodilo s pripombami. Druga težava je bila nedostopnost dokumentov. Vse do zadnje seje je bil dostopen samo osnovni predlog ustavnega zakona, zato javnost sploh ni vedela, o čem je v resnici govor.

Državni zbor sicer velja za zelo odprto institucijo. Na sejah njegovih teles lahko mnenje predstavi tako rekoč vsak. Tokrat niso na sejo ustavne komisije povabili nikogar. Še več, tistim, ki so nanjo vseeno prišli, predsedujoča ni hotela dati besede. Česa podobnega redni obiskovalci Šubičeve ne pomnimo. Konspirativnost je zmotila celo strokovno skupino, ki je predlog pripravljala. Zato so njeni člani komisijo pozvali, naj javnost vendarle vključi še pred odločanjem. Zaman – Lojze Ude je na seji lahko le resignirano ugotavljal, da jih sploh niso vzeli resno. Tudi sicer bi v zgodovini slovenskega parlamenta zaman iskali primer, ko bi poslanci tako odkrito navijali za to, da se reč čim prej pospravi z mize. Ali da bi kakšen predsedujoči s takim navdušenjem kot Maša Kociper ugotavljal, da je predlog potrjen: »Kolegi, prosim za vaše glasove. Kdo je za? (18 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Zelo, zelo, zelo z veseljem ugotavljam, da smo amandma podprli soglasno.« In ponovno pri naslednjem glasovanju: »Kdo je za? (18 članov.) Kdo je proti? (Nihče.) Hvala lepa. Tudi zdaj sem zelo zadovoljna.«

A grand finale je šele sledil. Potem ko so potrdili predlog, so predsedniku državnega zbora naložili, naj civilno družbo vseeno povabi na pogovor. Toda ker ustavnih predlogov v nadaljnji obravnavi ni mogoče dopolnjevati, se o referendumih niso hoteli pogovarjati. Na mizi so bila samo še bistveno manj pomembna orodja demokracije. Kar je približno tako velikodušno, kot če te najprej slečejo do golega, nato pa ti ponudijo, da si izbereš barvo kape.

Vendar nedemokratičnost ni edina težava pravkar potekajoče ustavne revizije. Vsaj enako velika je, da ustavna vprašanja po definiciji niso (samo) pravn(išk)a vprašanja. So predvsem politična, zato se pri njih za stroko preprosto ne da skrivati, kar je državni zbor tokrat obilno počel. Vztrajno ponavljanje Mira Cerarja, da je »ta predlog najboljše, kar je slovenska stroka lahko pripravila,« je zato lahko samo metanje peska v oči.

Nekatere omejitve sicer narekuje zdrava pamet. Na primer, da je treba pravico do referenduma vzeti poslancem in državnemu svetu. Enako nesporna je prepoved referendumov o zakonih, ki odpravljajo pravnomočno ugotovljene protiustavnosti. A pri drugih novostih – kvorumu in prepovedi odločanja o finančnih zakonih – je zdrava pamet precej manj suverena. Pravna stroka se je v teh točkah zatekla k t. i. primerjalnopravnim argumentom o tem, kakšna je ureditev v drugih državah. In sama sebi dokazala, da kvorumi in prepoved referendumov o finančnih zakonih z uspešnostjo držav seveda nimajo čisto nič.

Za večino zakonov zadošča, da jih sprejme 23, torej dobra četrtina poslancev. Težko bo zato kogarkoli prepričati, da je za zavrnitev teh zakonov nujno potrebna polovica glasov vseh volivcev.

Kot piše v predlogu, prepoved odločanja volilcev o finančnih zakonih v EU poznajo Italija, Danska, Portugalska, Grčija, Madžarska in Estonija. Še zanimivejši je seznam držav s kvorumom. Po raziskavi Beneške komisije, ki, mimogrede, kakršnekoli kvorume močno odsvetuje, so na njem v EU Italija, Danska, Portugalska, Grčija, Madžarska, Bolgarija in Poljska. Razen Danske torej nobene posebej uspešne države, dve sta celo že morali zaprositi za finančno pomoč. Kvorum sicer poznajo tudi v Kolumbiji, Urugvaju in Azerbajdžanu.

Vseeno pa pri kvorumu civilna družba ni enako enotna kot pri nasprotovanju prepovedi odločanja o finančnih zakonih. Večina, s sindikati vred, mu ostro nasprotuje. A slišimo tudi glasove, ki se zanj zavzemajo – in to celo za precej višji prag, kot je predviden sedaj. Njihov temeljni argument je legitimnost referendumske odločitve: če je za sprejetje zakonov potrebna večina poslancev, potem jih tudi razveljavi lahko samo večina volilnega telesa. Precej prepričljivo na prvi pogled. A tudi zelo parcialno. Za večino zakonov, na primer, zadošča, da jih sprejme 23, torej dobra četrtina poslancev. Težko bo zato kogarkoli prepričati, da je za zavrnitev teh zakonov nujno potrebna polovica glasov vseh volivcev. Hkrati se zanemarja ena temeljnih predpostavk demokracije, da kdor se ne izjasni, odločitev hote prepušča drugim. Če to velja pri volitvah, kjer zato kvoruma ni, zakaj ne bi veljalo na referendumih?

Ti pomisleki seveda ne ponujajo rešitve vprašanja, ali in kako omejiti referendumsko odločanje. Toda skupaj z dejstvom, da je bil postopek ustavne revizije izredno nedemokratičen in izključujoč, povedo vsaj to, da bi morali poslanci predlog ustavnega zakona preprosto in brez posebne razprave zavrniti.