Intervju / Kostas Douzinas: Filozofija in upor v času krize

Je marksist, a ga ne bi postavili med ozkoglede ortodoksne teoretike razrednega boja. Politične teorije se ne loteva na tradicionalen način, s preučevanjem delovanja politikov, strank in parlamentov, ampak jo razume širše, skozi splet etike, estetike, političnega in psihoanalize. Kritične vpoglede v družbo črpa iz radikalne politične filozofije, pri tem pa uporablja konceptualna orodja, kot so multituda, demos, politična ontologija, hegemonija in biopolitika. Z drugimi besedami, zaveda se razmerij moči v družbi, ki prepletajo našo ekonomijo, politične institucije in druge družbene sfere. Uporniški duh današnjega časa osmišlja kot predrugačenje dosedanje politične prakse ter idej socializma in Evrope. Njegova najnovejša knjiga Filozofija in upor v času krize bo izšla maja letos.

Kako gledate na idejo politične stranke z vidika nedavnih uporov? Jasno je, da se v protestnih gibanjih pojavijo velika nasprotovanja, ko se postavi vprašanje institucionalizacije politične moči protestnikov.

To, kar opazimo v nedavnem valu uporov, predvsem v Severni Afriki, in Grčija je tudi zelo dober primer, je približevanje dveh gibanj iz radikalnega prostora, ki sicer nista prijazni drugo do drugega, prej antagonistični. Na eni strani imamo tako imenovane anarhiste in postanarhiste ter na drugi tradicionalno strankarsko levico, pa naj bo to socialdemokratska stranka, radikalna leva ali komunistična. Ti dve skupini ljudi sta se tradicionalno razvili in organizirali glede na diametralno nasprotna načela notranjega delovanja in strateška vprašanja. Za socialistično stranko sta bila to notranja disciplina in demokratični centralizem, bolj v olepševalnem smislu, saj je bilo veliko centralizma, a ne kaj dosti demokracije. In seveda, kar se tiče zunanjega delovanja, organizacijsko vodilo za socialistično gibanje je bilo prepričanje, da je država zgostitev vseh političnih konfliktov. Vrh države, na primer vlada, je po njihovem v rokah enega od razredov, zato je pravi odgovor na to ustanovitev stranke, političnega subjekta, ki tudi s svojo notranjo disciplino in delovanjem zgosti vse moči svojega razreda z namenom zunanje konfrontacije z vrhom oblasti.