Naloga levice

Alenka Bratušek je zadnje čase precej zategnjena. Zategnjena je bila v intervjuju na TV-postaji CNN. Zategnjena je bila v intervjuju na nacionalki. Prej ni bila. Zdaj, odkar je premierka, pa je. Rekli boste: trema. Ali pa: stoji pred prelomnimi odločitvami. Toda v njeni zategnjenosti lahko vidite tudi nekaj bolj očitnega: metaforo zategnjenosti in prestrašenosti nove vlade, slovenske »levice«.

Slovenska vlada namreč trenutno še najbolj spominja na ameriške demokrate po 11. septembru 2001. Ko se je zrušil Svetovni trgovinski center in ko je Bush razglasil izredne razmere (vojna proti terorju), niso smeli več niti pisniti. Ničesar več niso mogli reči, ker so se bali, da bodo kaj preveč rekli. Pazite, kaj govorite, so jih svarili. Pazite! Če boste kaj rekli, bo videti, kot da opravičujete napad na Ameriko! Lahko so le kimali. Bushu niso smeli oporekati ali pa nasprotovati – niti niso smeli imeti svojega stališča. Bushevo stališče je bilo njihovo stališče. Ameriški demokrati so bili zategnjeni. In prestrašeni.

Tako kot je zategnjena slovenska vlada, slovenska »levica«, ki mora paziti, kaj govori. Ali bolje rečeno: slovenska vlada je videti kot ameriški demokrati dan po 11. septembru 2001. Niti pisniti ne sme. Ničesar ne sme reči, ker se boji, da bi s tem vznemirila, užalila ali pa razjezila finančne trge. Ne sme jih kritizirati. Ne sme jim oporekati. Ne sme jim nasprotovati. Ne sme imeti svojega stališča. Njeno stališče je stališče finančnih trgov.

Ja, Slovenija je napadena. Slovenija je v vojni, toda slovenska vlada ne zna jasno povedati, kaj bo zmaga. Kako bomo vedeli, kdaj bomo zmagali? Točno, tudi Američani tega niso vedeli – vojna proti terorju bo večna, kot so rekli. In ja, tako kot Ameriko je tudi Slovenijo napadel fantomski sovražnik. Toda razlika je na dlani: ameriški demokrati so lahko oporekali vsaj sovražniku, ki je napadel Ameriko. Slovenska vlada pa tega ne more. Finančnim trgom lahko le kima. Naredili bomo, kar hočete, da naredite!

Finančni trgi? Zakaj jih tako nenormalno slavimo? Zakaj se jih tako nenormalno bojimo? Je problem v finančnih trgih? Ali v nas? Ha-Joon Chang, britanski ekonomist korejskega rodu, ima povsem prav, ko pravi, da živimo v Matrici, potemtakem v lažni realnosti, in da so nam finančni trgi povsem izprali možgane. »Da bi ljudi prebudili v alternativno realnost, jim moramo pokazati, da je mogoča,« je rekel časniku The Independent. »Čas je, da spoznamo, da nekatere stvari, ki se zdijo neizogibne, niso neizogibne.«

V knjigi 23 stvari o kapitalizmu, ki so vam jih zamolčali (23 Things They Don’t Tell You About Capitalism), sicer velikem bestselerju, je razbil številne iluzije in mite, v imenu katerih svet slepo in vdano kleči pred templjem finančnih trgov oz. kapitalizmom prostega trga. Recimo mit o tem, da z bogatenjem bogatašev bogatijo vsi, tudi revni, oziroma da bogastvo od zgoraj »curlja« navzdol (v resnici se družbeno bogastvo stalno prerazporeja navzgor, k bogatašem), pa mit o tem, da je za zagon gospodarske rasti treba bogatim znižati davke (ne, v resnici je treba le družbeno bogastvo prerazporediti navzdol), pa mit o tem, da bodo vsi pošteno plačani, če bomo le prosti trg pustili pri miru (ni res, prosti trg ni nič nevtralnega ali pa objektivnega), pa mit o tem, da je treba podjetja voditi v interesu delničarjev (ni res, delničarji se ne menijo za makroekonomske posledice svojih odločitev oziroma za dolgoročno stabilnost podjetja in države, v kateri je to podjetje), pa mit o tem, da nacije potrebujejo podjetniškega duha (ni res, podjetniški duh je stvar posameznika – in kot tak je mrtev že 100 let), in mit o tem, da potrebujemo vitko državo (ni res, potrebujemo večjo in močnejšo socialno državo, ki bo ljudem omogočala večja tveganja in večjo kreativnost).

In tako dalje. Vse do finančnih trgov, ki so, pravi Chang, ustvarili toliko finančnih instrumentov, da so postali destruktivni. Ali bolje rečeno, s finančnimi instrumenti so ustvarili tako ekscesne dobičke, da so ubili svet. Še huje: prav zaradi njih je zdaj reševanje kapitalizma tako drago.

Toda Chang se v podtonu sprašuje natanko to, kar se sprašujemo mi: zakaj vsi tako prestrašeno klečijo pred finančnimi trgi? Zakaj se zdijo vsem tako samoumevni? Zakaj se nam ne zdi čudno, da so tako dominantni? Zakaj so pomembnejši od realne ekonomije, industrijske proizvodnje, delovnih mest in razvoja? Zakaj so take svete krave? Zakaj so taki zvezdniki, če pa ničesar ne proizvajajo? In navsezadnje: zakaj so tako živčni, popadljivi in agresivni? Ali to pride s teritorijem – z njihovim holivudskim statusom?

Finančni trgi niso »nepogrešljiv dejavnik v vodenju gospodarskih poslov sveta, še manj v družbi na splošno«, pravita francoska ekonomista Gérard Duménil in Dominique Lévy. In naloga levice je, da ogovori to neznosno samoumevnost finančnih trgov. In da razbije Matrico. In da to spremeni v politiko. In da pri tem uporabi vsa holivudska sredstva. In da realnost, ki je mogoča, prelevi v spektakel. In da ljudem reče: za vse dodatne informacije se obrnite na nas!

Slovenska vlada je videti kot ameriški demokrati dan po 11. septembru 2001. Niti pisniti ne sme. Ničesar ne sme reči, ker se boji, da bi s tem vznemirila ali pa razjezila finančne trge.

Konec prostega trga

Če hočete vedeti, zakaj so finančni trgi tako živčni in popadljivi, zakaj so se prelevili v morske pse, zakaj tako nestrpno napadajo države in zakaj si jih skušajo podrediti, zakaj se tako agresivno zaletavajo v Slovenijo, potem morate prebrati knjigo Konec prostega trga (The End of the Free Market), ki jo je pred časom objavil Ian Bremmer. Ne, to ni knjiga, ki bi bila do divjanja in neverjetno prostaške »prostosti« finančnih trgov kritična, ampak knjiga, ki svari pred koncem prostega trga. Konec prostega trga bi bil konec sveta! Hja, to je apokaliptična knjiga.

Bremmer – ne sociolog ali pa zgodovinar, ampak guru sodobne industrije finančnih tveganj (Eurasia Group) – že v podnaslovu pove vse: Kdo dobiva vojno med državami in korporacijami? Opaža namreč hudo moteč, naravnost srhljiv trend: vzpon in razmah državnega kapitalizma. Globalni trgi niso več prosti, ampak vse bolj regulirani in vse težje dostopni. Ne vodi jih več nevidna roka, ampak država. Države in globalne korporacije so v vse hujši vojni. In joj: dobivajo jo države!

Francis Fukuyama je po zlomu komunizma in padcu berlinskega zidu oznanil, da je zgodovine konec – zmagal je kapitalizem prostega trga. Z avtokratskimi, avtoritarnimi režimi je konec. Le kdo bi še hotel živeti v avtokratski državi? Le kdo se ne bi hotel sladkati z dobrotami in dobrinami, ki jih ponuja kapitalizem prostega trga? Ne bi se mogel bolj zmotiti: država se je vrnila, zalita z državnim kapitalizmom in ozaljšana z avtokratsko držo.

Avtokratske vlade po vsem svetu se zavedajo moči kapitalizma. Videle so, kako deluje. Nad njim so bile celo tako navdušene, da so ga vzele v svoje roke. Ali bolje rečeno: kapitalizem so si podredile. Prosti trg se jim zdi pač preveč nepredvidljiv, preveč neobvladljiv, preveč nevaren, preveč tvegan. Bogastva, ki ga ustvarja prosti trg, nočejo več prepuščati korporacijam, tujim investitorjem in fantomskim finančnim trgom, ampak ga raje porabljajo zase. Zakaj bi izgubljale nadzor nad bogastvom, ki se ustvarja na njihovih trgih, če pa ga lahko pospravijo same?

Ha-Joon Chang, britanski ekonomist, ima povsem prav, ko pravi, da živimo v Matrici, potemtakem v lažni realnosti, in da so nam finančni trgi povsem izprali možgane.

Avtokratski režimi ne delajo na kratki rok (kot finančni trgi), ampak na dolgi rok. Zanima jih gospodarska rast, stabilnost, zaposlenost, razvoj – ker je od tega odvisno njihovo politično preživetje. Gospodarska rast, stabilnost, zaposlenost in razvoj odganjajo volilne neuspehe, puče, revolucije in vstaje. Finančnih trgov pa gospodarska rast, stabilnost, zaposlenost in razvoj držav ne zanimajo – zaslužiti hočejo na hitro, svoje dobičke skušajo maksimirati, s čimer ogrožajo gospodarsko rast, stabilnost, zaposlenost in razvoj držav, v katerih špekulirajo. Države ne zanima maksimiranje dobičkov prostega trga, ampak maksimiranje svoje moči.

In to počne Kitajska. To počne Rusija. To počnejo arabske monarhije v Perzijskem zalivu, recimo Savdska Arabija, Kuvajt in Združeni arabski emirati. To počnejo Alžirija, Mehika, Indija, Brazilija, Ukrajina, Venezuela, Angola in Iran. In to počnejo Malezija, Egipt, Indonezija, Južna Afrika in Turčija. Vse te države so videle, kako dobro gre Kitajski. In vse so se prepričale, da je državni kapitalizem najboljši odgovor na krizo. Državni kapitalizem zagotavlja varnost, politično in socialno stabilnost. Držav, ki prakticirajo državni kapitalizem, kriza ni udarila. Je pa zato udarila države, ki prisegajo na prosti trg – na privatizacijo, deregulacijo, liberalizacijo, odpiranje trgov.

Iluzija, da lahko vzdržno gospodarsko rast zagotavlja le prosti trg, se je s krizo sesula. Ravno nasprotno: državni kapitalizem je ta, ki zagotavlja vzdržno gospodarsko rast, še toliko bolj, ker v času krize najbolj cvetijo prav države, ki prakticirajo takšno ali drugačno obliko državnega kapitalizma. Kar je logično. Država ne služi interesom prostega trga, ampak svojim – političnim, socialnim – interesom. Države ne zanima moč finančnih trgov, ampak moč države. Zato ni čudno, da je Kitajska dobila toliko posnemovalk.

Zakaj bi se države izpostavljale tveganju? Zakaj bi se izpostavljale hazarderskim algoritmom finančnih trgov? Zakaj bi se odpirale, če jih to le ubija in ogroža? Zakaj bi odločanje o tem, kdo bo zmagal in izgubil, prepuščale slepim tržnim silam? To te lahko stane volitev. In političnega nadzora.

Državni kapitalizem, ki ni kaka nova politična ideologija (npr. neokomunizem), ampak nov način upravljanja države (in trgov), ogroža globalno ekonomijo, načela prostega trga – in še najbolj finančne trge. Državni kapitalizem je odgovor na več kot tridesetletno vampirsko divjanje finančnih trgov, obenem pa tudi alternativa samemu kapitalizmu prostega trga. Finančne trge, ki so več kot 30 let veljali za utelešenje prostega trga in za mašino globalizacije, vse bolj izriva državni kapitalizem, s katerim ne morejo več tekmovati. Globalne korporacije tekmovanje z državnimi korporacijami, ki uživajo vse finančne, administrativne, pravne in tržne prednosti domačega terena, vse bolj izčrpava – in ubija.

Država, ki je preprosto močnejši kapitalist od korporacij, tujih investitorjev in finančnih trgov, se torej spet obnaša kot gospodar na svojem ozemlju, kar pomeni, da globalnim korporacijam otežuje tudi dostop do svojih trgov in cenene delovne sile. Nič, finančni trgi se bodo morali prilagoditi. Tuje investicije bodo vse manj predvidljive. Dobički bodo vse tanjši. Manevrski prostor globalnih korporacij se krči. Finančni trgi, ki so dobrih 30 let oblikovali realno ekonomijo, države, svet, globalizacijo in naša življenja, so dobili hudega tekmeca, še krutejšega in neizprosnejšega od njih samih: državo! Država se je vrnila. Svojo suverenost je vzela nazaj.

Do krize ni prišlo zato, ker bi politika ovirala implementacijo neoliberalnih načel, ampak prav zato, ker je pustila, da so bila neoliberalna načela pravilno implementirana.

Lahko se zgražate. Rečete lahko: državni kapitalizem je nekaj avtokratskega, avtoritarnega! Lahko moralizirate, kolikor hočete. Toda je, kar je. Državni kapitalizem je novi globalni fakt. Finančne trge – mašine prostega trga – je stisnil v kot. Vzel jim je elan. In donos. In moč. In premoč. Državni kapitalizem finančnim trgom – kapitalizmu prostega trga, finančnemu kapitalizmu, neoliberalizmu, ki je prevladoval zadnjih 30 let – povsem jasno in razločno sporoča: Čas se vam izteka! Vaše zlate dobe je konec!

Konec je torej tiste brezmejne ekspanzije finančnih trgov. Finančni kapital je, kot v knjigi Kulturni obrat pravi Fredric Jameson, »izčrpal svoje donose v nacionalnem in internacionalnem kontekstu ter išče smrt in ponovno rojstvo v neki višji, obsežnejši in neskončno produktivnejši inkarnaciji, kjer bo ponovno obsojen na svoje tri stopnje: na začetno akumulacijo, produktivni razvoj in špekulativni konec«.

Kapitalizem finančnih trgov ugaša. Prišel je do svoje sklepne faze – do svojega špekulativnega konca. In zdaj gori v lastnem ognju. Zato se tako zaletava. Zato tako izgublja živce. Zato tako brca. Zato je tako histeričen. Zato se mu tako mudi. Zato si skuša podrediti evropske države. Zato jih izsiljuje. Zato jih posiljuje. Zato jih skuša zlomiti. Zato nam tako panično vrešči: privatizirajte, deregulirajte, liberalizirajte! Zato hoče naše banke, naše premoženje, naše depozite.

In prav neverjetno je, kako levica – še zlasti »levica«, ki je na oblasti – tega ne zna, če naj uporabim ta trapasti izraz, skomunicirati. Res trapasto je, da »levica« ljudem ne zna jasno in razločno pojasniti, v čem je štos in kaj se dogaja. Naloga levice je, da ljudem pojasni, zakaj je Slovenija v času, v katerem vojno med kapitalizmom finančnih trgov in državnim kapitalizmom dobiva slednji, videti kot vojak, ki je na tem, da ga zadene zadnja izstreljena krogla zadnje bitke zadnjega dne vojne. Naloga levice je, da prepreči, da bi Slovenija postala žrtev te predsmrtne blodnje finančnih trgov, njihovega zadnjega, histeričnega, obupanega šavsa – in da to spremeni v politiko.

Velika deformacija

Kot ste verjetno opazili, je neoliberalizem – ideologija finančnih trgov – v Sloveniji lansiral novo spomladansko modno linijo, novo serijo obrazov, »neodvisnih« ekonomistov in finančnih analitikov, ki nas fanatično prepričujejo: privatizirajmo, deregulirajmo, liberalizirajmo! Prodajmo banke! Naredimo to, kar finančni trgi hočejo, da naredimo!

Od kod so prišli? Kdo so? Kar naenkrat? Ne da bi nas kdo z njimi sploh uradno seznanil? Zakaj tako strastno navijajo neoliberalne melodije? Zakaj nas skušajo impresionirati z ekonomsko ideologijo, ki nas je pripeljala v krizo? Zakaj tako vztrajno – kot verski fundamentalisti, kot guruji sekt, kot scientologi – ponavljajo, da ni alternative? Zakaj tako voljno in poslušno oznanjajo »resnice«, ki že spijo z ribami?

Naloga levice je, da stori to, kar je pred časom storil Fergusonov dokumentarec Inside Job ali pa, še bolje, francoski raziskovalni novinar Laurent Mauduit, ki je v knjigi Ekonomski sleparji (Les imposteurs de l’économie) pokazal, da so francoski »paradni«, medijsko najbolj izpostavljeni ekonomisti, ki javnosti nenehno »neodvisno« razlagajo, kaj je prav in kaj ne, kaj bi bilo treba storiti in česa ne, dejansko v hudem, toksičnem in koruptivnem konfliktu interesov, saj se njihovi domnevno strokovni in znanstveni »nasveti«, »napovedi« in »prerokbe« vedno ujemajo z interesi korporacij in finančnih agencij, za katere skrivaj delajo (kot svetovalci, pisci internih študij ipd.).

Naloga levice je, da pokaže, kdo so v resnici ti slovenski »neodvisni« ekonomisti in finančni analitiki, da pokaže, za koga v resnici delajo in komu svetujejo, da torej pokaže, kdo je pravi naročnik njihovih »nasvetov«, »priporočil«, »napovedi« in »prerokb«, njihovih ekonomskih tračev, sočnih senzacij, ličnih aksiomov, mičnih grafov in dičnih fraz.

Naloga levice je, da jasno in odločno pokaže, da je ta ekonomska ideologija, ki prihaja skozi »nova«, »mlada«, »neobremenjena« usta, v resnici zelo stara. Naloga levice je, da pokaže, da ne živimo v svetu brez ekonomskih alternativ, kakršnega nam vsiljujejo neoliberalci. Neoliberalci živijo pač v svetu, v katerem se stalno ponavlja isti dan. In to je vse, kar vedo. Njihov antiintelektualizem je destruktiven. To vemo.

Toda nikar jih ne imejte za apokaliptike. Neoliberalizem je, pravi Steve Keen, avtor knjige Debunking Economics, ravno nasproten od apokaliptičnih kultov, saj nas prepričuje, da se ne more zgoditi nič hudega. Le finančnim trgom je treba pustiti vso svobodo, pa bo vse okej! Ko je trg prost in svoboden in dereguliran, poskrbi, da je vse v redu. No, leta 2008 se je vendarle zgodilo nekaj hudega – kriza, v katero so nas pahnili prav deregulirani finančni trgi. Kriza, ki je neoliberalci kljub »strokovnosti« niso predvideli. Kriza, ki je povsem kompromitirala njihov fundamentalistični evangelij. Pa ga je? Ne, kje neki, pravijo neoliberalci: prosti trg je perfekten in genialen! Da je prišlo do krize, je kriva politika, ki se je preveč vmešavala v gospodarstvo! V resnici je ravno nasprotno: do krize ni prišlo zato, ker bi politika ovirala implementacijo neoliberalnih načel, ampak prav zato, ker je pustila, da so bila neoliberalna načela pravilno implementirana.

In da bi bili ti »novi«, »mladi«, »neobremenjeni« obrazi slovenskega neoliberalizma prepričljivejši, nam zdaj razlagajo, da živimo v »pajdaškem« kapitalizmu. Ja, vsekakor. Vemo. Vidimo. Pa? Naj si preberejo knjigo Velika deformacija (The Great Deformation), ki jo je napisal David A. Stockman. Stockman – ne marksist, ampak slavilec kapitalizma prostega trga! – namreč pokaže, da je ameriški kapitalizem – v očeh neoliberalcev pojem pravega kapitalizma – že ves čas pajdaški. In pajdaški ni bil le pod Rooseveltom, ampak tudi pod Nixonom, Reaganom in Bushem. Ves čas je bil centralno planiran, ves čas je favoriziral bogate in omrežene, ves čas je privilegiral velike, monopolne korporacije – in ja, ironično, finančne elite je ves čas ščitil pred prostim trgom! Ameriška centralna banka – svetinja neoliberalcev – je bila CK pajdaškega kapitalizma in centralnega planiranja, najboljša prijateljica pajdaštva, špekulantov in balonov. Iz tega lahko potegnete logični sklep: »pajdaški« kapitalizem ni eksces kapitalizma prostega trga, ampak je v naravi samega kapitalizma, da je »pajdaški«. Vse te naše neoliberalce bi bilo treba vprašati: kaj boste storili? Boste ukinili »pajdaški« kapitalizem? Če ga boste, potem boste ukinili tudi sam kapitalizem.

Ne le da so neoliberalci tako zaslepljeni, da kapitalizem branijo celo pred samim kapitalizmom (okej, pred drugimi kapitalizmi), ampak kljub strašnemu debaklu svojih načel še naprej vztrajajo, da so njihova načela pravilna in nezmotljiva. Kar je približno tako kot v stalinizmu, kjer je bil razcep med diamatsko teorijo in realnostjo tako velik, da ga je lahko »zapolnil« le gulag, najbrutalnejši sistem izkoriščanja najcenejše delovne sile. In kar je približno tako, kot da bi še vedno verjeli, da se Sonce vrti okrog Zemlje, pa četudi se je vmes zgodil kopernikovski obrat. Neoliberalci kopernikovskega obrata, ki se je zgodil, niso opazili, zato še vedno živijo v večnem incestu: družbi zvečer »svetujejo« to, kar jim je dopoldne naročil korporativni gospodar. In zato nam prodajajo to, kar uspeva le še v svetu, v katerem se nenehno ponavlja isti dan, ali bolje rečeno – ista noč, črna in hladna kot kri na ustih kanibala.

Novi združitelj Evrope

Timothy Garton Ash, profesor na Oxfordu in strokovnjak za evropske zadeve, je nedavno v ameriški reviji Foreign Affairs objavil članek Kako se je združila Evropska unija in zakaj razpada, v katerem našteva dejavnike, ki so omogočili in pospešili evropske združevalne procese (gospodarski interesi ipd.), obenem pa poudarja, da je bil najpomembnejši in najvitalnejši združevalni dejavnik »spomin na vojno«. Jasno, spomin na drugo svetovno vojno. Spomin na grozodejstva druge svetovne vojne, spomin na varšavski geto, spomin na nacistični holokavst. »Evropsko združevanje je bilo povsem upravičeno označevano za projekt elit, toda evropska ljudstva so družili prav ti spomini.«

Evropska ljudstva so si rekla: Nikoli več! V evropskem združevanju so videla jamstvo, da se kaj takega, kot je bila druga svetovna vojna, ne bo več ponovilo. To jih je motiviralo. In mobiliziralo. Ali bolje rečeno: to je motiviralo njihov konsenz o nujnosti evropskega združevanja. Toda njihov konsenz o nujnosti evropskega združevanja je motiviralo še nekaj: hladna vojna. Razklanost Evrope na dva sovražna bloka, »sovjetska grožnja«, nenehni strah pred »drugo stranjo«. »Sovjetske voditelje – od Stalina do Leonida Brežnjeva – bi morali posthumno odlikovati za zasluge pri evropskem združevanju.« Nikoli več! Evropejci so v evropskem združevanju videli jamstvo, da se kaj takega, kot je bila hladna vojna, ne bo več ponovilo. In ta »Nikoli več!« je bil glavni motivator in mobilizator evropskega združevanja.

In zdaj smo tu: v razdruženi Evropi. Kaj vidimo? Novo delitev Evrope: na eni strani je bogati, cvetoči, odrešeni evropski Sever, na drugi strani pa je revni, propadajoči, neodrešljivi Jug, ki je zamenjal »sovjetsko grožnjo«, tistega neznosnega in srhljivega »barbara pred vrati«. Vidimo torej novo hladno vojno. V Evropsko unijo se je spet zažrl strah.

In kaj še vidimo? Grozodejstva, ki jih Evropa ne pomni vse tja od druge svetovne vojne. Ali kot pravi Garton Ash: »V Grčiji se brezdomci gnetejo pred kuhinjami za reveže, upokojenci delajo samomore, bolni ne morejo več dobiti zdravil na recept, trgovine so zaprte, reveži brskajo po smeteh – razmere, ki zelo spominjajo na štirideseta leta prejšnjega stoletja.«

Boj proti grozodejstvom finančnih trgov. Če ta spomin ne bo združil in motiviral Evropske unije, potem bo šla po poti rimskega imperija.

Kaj se je zgodilo? Osebni spomini na drugo svetovno vojno so sprhneli, a ne le to – sprhneli so tudi osebni spomini na hladno vojno. Svoboda, uspeh in blaginja, ki so prišli tako na hitro, so spomin na drugo svetovno vojno in hladno vojno tako rekoč odpihnili. Evropska unija je izgubila spomin – spomin na obe vojni. Spomin na to, kar jo je motiviralo in združevalo. Kar seveda pomeni, da je s tem izginil tudi glavni motivator in mobilizator – »driving force« – evropskega združevanja. Brez novega motivatorja – brez novega »Nikoli več!« – pa lahko Evropska unija, pravi Garton Ash, potone in zatone kot rimski imperij.

Tu se Garton Ash ustavi: brez novega motivatorja, brez novega združevalnega dejavnika na vidiku. Problem je v tem, da se ustavi prehitro. Ne bi se mu bilo treba. Mar ne bi morali reči »Nikoli več!« prav temu, o čemer piše? Mar ne bi morali reči »Nikoli več!« prav strašni delitvi Evropske unije in gospodarsko-socialnim grozodejstvom, ki jih je povzročilo deregulirano, špekulantsko in hazardersko divjanje finančnih trgov? Mar ne bi moral kot motivacijski in mobilizacijski dejavnik evropskega združevanja delovati prav spomin na novo delitev Evropske unije in gospodarsko-socialna grozodejstva, ki se dogajajo pred našimi očmi? To je tisti »Nikoli več!«, ki bi moral združiti Evropsko unijo. To je tisti novi združevalni dejavnik, ki ga čakamo. Spomin na grozodejstva finančnih trgov. Boj proti grozodejstvom finančnih trgov. Če ta spomin ne bo združil in motiviral Evropske unije, potem bo šla po poti rimskega imperija.

In naloga levice je, da tega ne pozabi. Naloga levice je, da tega spomina ne prelevi v nostalgijo, ampak v politiko. Nikoli več! Še huje: združevalni spomin na to, kar se v Evropski uniji dogaja zdajle, bi lahko nastopil tudi kot jamstvo, da se kaj takega, kot je bila druga svetovna vojna, ne bo več ponovilo, kajti prav velika gospodarska kriza, ki jo je leta 1929 povzročilo divjanje dereguliranih, špekulantskih, hazarderskih finančnih trgov, se je izrodila v drugo svetovno vojno in nacistični holokavst.

Naloga levice je, da ljudem zelo jasno in nazorno pojasni, da so finančni trgi stvar preteklosti. Kot druga svetovna vojna. In nacistični holokavst.