Vlada le izvršuje diktat Evropske komisije in netransparentnih multinacionalnih lobijev. Tega tudi ne skriva. Temu lahko rečemo bodisi poštenost bodisi nesposobnost, da bi postavila lastno politično platformo.

V različnih javnih nastopih in polemikah Rastko Močnik, redni profesor na oddelku za sociologijo ljubljanske filozofske fakultete, že dolga leta opozarja, da ima tip kapitalizma, v katerega je zajadral svet, svoje meje in da poleg tega ustvarja družbo neenakosti in krivičnosti, kar seveda vodi v konflikte. Finančna kriza ga je le razgalila in znova opozorila, da je treba razmišljati o alternativah, tudi takšnih, ki smo jih nekoč že preizkusili. Vendar se je v zadnjih mesecih v Sloveniji vseeno zgodilo nekaj čudovitega, ljudje so odpravili moralno hegemonijo oblastnikov, od tega trenutka pa je mogoče čisto vse …

Vas je presenetilo, da vlada Alenke Bratušek stopa po istih poteh, kot sta prejšnja in tista pred njo? Uporablja prijaznejši obraz, je manj arogantna, a še vedno govori predvsem o varčevanju, krčenju javnih izdatkov, davkoplačevalski pomoči kapitalu in podobno.

Ni me presenetilo. Dejanja te politike izhajajo iz njene razredne narave. Buržoazna demokracija zagotavlja, da je na oblasti buržoazna politika. Temeljni problem slovenske buržoazije je, da je tradicionalno kompradorska: je servis globalnega kapitala, za svoje storitve pa pobira rento. To niso produktivni kapitalisti, ki bi organizirali proizvodnjo. Organizirajo le do kapitala prijazno družbeno okolje in poskušajo pritegniti kapitalske vložke v deželo. Drugače povedano: organizirajo odliv presežne vrednosti iz prebivalstva in ozemlja, ki ju nadzorujejo. Med vojno je slovenska buržoazija kolaborirala z okupatorjem, kar je skrajni primer kompradorstva. Nacionalna buržoazija se ni v Sloveniji nikoli zares izoblikovala. Nastavki so vzniknili ob koncu Jugoslavije. A se niso nikoli organizirali v enotno politično silo.