Od paradnega konja do grdega račka

Evropska trgovalna shema je tržni mehanizem za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Je daleč največja trgovalna shema na svetu, vanjo pa je vključenih približno 11 tisoč velikih industrijskih naprav, od tovarn do elektrarn, ki povzročajo približno polovico vseh emisij CO2 v EU.

Evropska komisija državam vsako leto razdeli določeno število emisijskih kuponov, od katerih vsak predstavlja dovoljenje za izpust tone ogljikovega dioksida v ozračje. Do lani so države nato večino teh kuponov brezplačno razdelile največjim onesnaževalcem. Letos se je delež brezplačnih kuponov zelo zmanjšal. Države po novem večino kuponov prodajo na dražbah, zbrani denar pa se steka v proračune, v Sloveniji v Sklad za podnebne spremembe.

Zmanjšanje izpustov naj bi prek sheme dosegli tako, da bi vsako leto zmanjšali število kuponov, prodanih na dražbah, s čimer bi umetno zmanjševali ponudbo in višali ceno onesnaževanja, s tem pa spodbujali naložbe v čistejše in učinkovitejše industrijske procese.

EU ETS, ki je zaživela leta 2005, resno trgovanje pa se je začelo tri leta zatem, je bila razmeroma dobro zasnovan projekt s široko strokovno podporo. Žal pa je imela veliko nesrečo, da je zaživela v času svetovne gospodarske krize. Ko so evropski uradniki določali predvideno število izdanih emisijskih kuponov, so za osnovo vzeli konjunkturna leta, nihče ni pričakoval začetka hude krize v letu 2008. Ko sta se nato gospodarska aktivnost in potreba po električni energiji drastično zmanjšali, največji onesnaževalci pa posledično niso proizvajali toliko izpustov kot pred krizo, je količina emisijskih kuponov na trgu naenkrat presegla povpraševanje. In njihova cena je strmoglavila. Bila je prenizka, da bi povzročitelje izpustov silila k ukrepanju. Presežek emisijskih kuponov pa na trgu vztraja še danes.

Zato je Evropska komisija pripravila predlog izrednega posega na emisijski trg. Začasno naj bi s trga umaknili 900 milijonov kuponov in s tem izboljšali razmerje med ponudbo in povpraševanjem, posledično pa umetno zvišali ceno emisij vsaj za nekaj evrov. Ker so poslanci ta predlog zavrnili, je cena z že tako daleč prenizkih petih evrov za tono CO2 padla pod tri evre. In evropski emisijski trg je dokončno postal povsem nepomemben.

Za nekatere je bila to dobra novica. Pa ne samo za velike onesnaževalce, kot je na primer TEŠ, kjer si zagotovo manejo roke, saj so ob izračunih rentabilnosti upoštevali nekajkrat višjo ceno emisijskih kuponov od današnje. Tudi za tiste, ki menijo, da je treba trgovalno shemo nadomestiti z učinkovitejšimi rešitvami. Znameniti danski statistik, ’skeptični okoljevarstvenik’ Bjørn Lomborg, že dolgo opozarja, da je trenutna evropska podnebna politika skrajno neučinkovita in da bi vsak evro, vložen v zmanjševanje emisij, preprečil za le tri cente škode zaradi podnebnih sprememb. »Ločitev Evropske unije in njene podnebne politike odpira prostor pametnejšim pristopom.« Močno povečana vlaganja v raziskave in razvoj novih alternativnih energetskih rešitev, ki bi bile učinkovitejše in cenejše, so po njegovem mnenju najboljša možnost za izboljšanje ekonomike in upanja na boljše čase.

»Realno gledano nekateri pari nikoli niso bili za skupaj,« je v svojem odzivu na odločitev evropskih poslancev zapisal Lomborg. »To bi se lahko izkazalo za izjemno priložnost za vrnitev realizma in ekonomske racionalnosti v razpravo o podnebju.«