Kako podpreti mlade oblikovalce

Še tako dobra oblikovalska zamisel svojo estetsko in uporabno vrednost pokaže šele takrat, ko se prelevi v otipljiv izdelek. Če ne najde poti v življenje, za vedno ostane zaprta v računalniški shrambi ali počasi bledi na papirju. A pot od zamisli do izdelka je pogosto zapletena, niti malo lahka in brez pomoči jo je posebej mladim in neznanim oblikovalcem težko, včasih kar nemogoče utreti. Razmere do začetnikov niso prijazne: velika podjetja so bolj naklonjena znanim, uveljavljenim imenom, saj verjamejo, da že njihov podpis zagotavlja izdelku boljšo prodajo, nekatera – sicer bolj redka – imajo svoje hišne oblikovalske ekipe, za nekatere pa je oblikovanje tako ali tako nepotreben strošek. Izdelke malo »pooblikuje« kar kdo iz podjetja. Kakšen tržnik, če ta nima časa, pa poslovna sekretarka, je cinično pripomnil moj znanec iz oblikovalskih krogov.

Ampak jamranje in cinizem ne peljeta daleč, pravzaprav nikamor. Ja, časi za mlade oblikovalce niso rožnati. A za koga sploh so? Poleg tega se marsikomu zdi, da je vse že oblikovano in da nihče ne potrebuje stotisočprve različice stola, postelje, mize, omare ... kar seveda ne drži. Morda je mnogim res precej vseeno, kako je videti stol, na katerem presedijo ure in ure svojega življenja, morda celo stoično prenašajo njegovo neudobje, da je le čim bolj poceni, a to raziskovanja novih oblik ni še nikoli ustavilo, in tudi v krizi, ah, kako nadležno pogosta in moreča je ta beseda, ga ne bo.

Izvirne zamisli ali pa izboljšave in nove, sodobne različice predmetov za vsakdanjo rabo so vedno poganjale industrijo, porabo, ne nazadnje svet. Tako smo narejeni. Radi imamo dober dizajn. Ampak priznajmo, ni ga veliko. V resnici smo priče poplavi površnosti, cenenosti in bleferstva. Spomnimo se le kakšnega Karima Rashida in njegove visoko sijajne estetike, ki trpi za hudim pomanjkanjem kakršnekoli substance, koncepta in artikulacije, ima pa velik smisel za samopromocijo in prodajanje izkrivljenega pogleda skozi rožnata očala. A mu uspeva. Znova in znova.

Če mi kdo pravi, naj bom kreativen, bi ga najraje mahnil po gobcu, je v nekem intervjuju izjavil Enzo Mari. Za nekatere godrnjavi stari levičar v tvidastem suknjiču, za druge legenda, trmasti polemični intelektualec italijanskega oblikovanja. Njegovo alergijo na samo besedo zlahka razumem. Danes, ko je dodobra izrabljena in zlorabljena, ko je »kreativno« že vse, od reklam do preživljanja prostega časa, se ji je prej ko ne bolje izogibati. Družba, ki je tako predizajnirana, tako zasičena z nepotrebnim okraševanjem, potrebuje kritike Marijevega kova, da s prstom pokažejo na množico ’wannabe’ dizajnerjev in slabo oblikovanih reči, ki jim brez pomisleka lahko rečemo smeti. Mari je še ostrejši: dizajn, ki ga diktira moda, imenuje pornografija. Šole za oblikovanje bi morale poučevati pravila, ne pa kreativnosti, je prepričan.

Še pred nekaj desetletji je bila utilitarnost industrijskih izdelkov za vsakdanjo rabo esenca oblikovanja, danes ta pripada predvsem videzu. Hlastno menjujemo svoje hišne in osebne igračke, ne toliko zaradi tehnoloških izboljšav, temveč predvsem zaradi mode. Vsako leto »nov« model je globalna potrošniška dogma. Ki poganja proizvodnjo. Plače. Delovna mesta. Da se vrti, moramo sodelovati vsi. A sistem se lomi. Oblikovanje išče rešitev v majhnih serijah, ki pa trčijo ob visoko ceno produkcije, kar pomeni tudi visoko ceno izdelka. Kupujejo ga lahko samo bogati, a le, če ga prepoznajo kot dobro »naložbo«. Vsem dosegljivi industrijski dizajn, ki ga zagovarja jezni levičar, je v postindustrijski dobi praviloma nekakovosten in zgrajen na izkoriščanju mizerno plačanih delavcev – doma ali iz tretjega sveta.

Kaj naj v tem svetu »porno dizajna« stori mlad oblikovalec, ki se stvari loteva resno in odgovorno? Na koga naj se obrne, ko skuša prodreti v sistem tako opevane »kreativne industrije«? Naj trka od vrat do vrat?

Za oblikovalca, ki stopa na samostojno pot in se ne slepi, da ga v kakem podjetju čaka zanimiva in dobro plačana služba, so pobude in projekti, ki tako imenovane kreativne industrije povežejo s podjetji, ki za svoj razvoj potrebujejo oblikovalsko svežino in so pripravljeni vanjo tudi kaj vložiti, lahko prvi preizkus in dobra odskočna deska. Eden takih je projekt poslovne verige Povezujemo oblikovanje in industrijo. Nedavno ga je v sklopu evropskega partnerskega projekta Kreativna mesta, ki je del programa Srednja Evropa in je delno financiran s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj, izpeljala Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije. Pod vodstvom Regionalnega centra kreativne ekonomije so v njem sodelovali oddelek za oblikovanje Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, Inštitut za ekonomska raziskovanja, mladi oblikovalci in manjša domača pohištvena podjetja. Tista, ki verjamejo, da je v deželi, tako bogati z lesom, kot je Slovenija, smiselno vlagati v razvoj končnih izdelkov, četudi terja večji napor kot le izvažanje surove hlodovine.

Dober izdelek lahko nastane le s sodelovanjem med oblikovalci in mojstri, med avtorji in podjetji, ki si med seboj zaupajo in imajo enake cilje. Poslovna veriga je to vez dokaj uspešno vzpostavila. Vanjo so se vključila mala, prodorna in prilagodljiva podjetja: Maremico, ki ima svoji blagovni znamki vodnih postelj Lectus in modularnih ležišč Leticia, v celoti narejeni v Sloveniji, Mizarstvo Amek, ki izdeluje eko pohištvo po meri iz masivnega hrastovega lesa. Poleg njih so se v projekt vključili še Mizarstvo Strahovnik, Mizarstvo ŠPAC in Tapetništvo Debevec. Izdelali so enajst prototipov, ki bi lahko bili uspešni na slovenskem in mednarodnih trgih. »Potrebujemo nove poslovne modele, ki bodo pohištveni industriji dali nov zagon, mladim talentom ponudili priložnosti za delo in trgu ponudili dovršene izdelke z veliko dodano vrednostjo. Na področju lesne industrije v Sloveniji imamo surovine, tehnologijo, obrtniško in oblikovalsko znanje, ki jih je treba povezati med seboj na učinkovit način,« pravi direktorica RRA LUR Lilijana Madjar, ki je prepričana, da je v interdisciplinarnem povezovanju in vključevanju ustvarjalcev kreativnih industrij v gospodarstvo velik potencial za razvoj kreativne ekonomije v regiji.

A z izdelavo prototipa zgodba nikakor ni končana. Izdelek je treba preveriti na trgu. Promocijska in tržna strategija sta za uspeh izdelka enako pomembna kot njegova estetska podoba in uporabnost. Teh pa ni mogoče načrtovati brez dobre baze podatkov in brez strokovne analize stanja. Tržne potenciale so preverjali na Inštitutu za ekonomska raziskovanja. Raziskovalec Matej Koren je prepričan, da je delovni proces v poslovni verigi pokazal številne prednosti interdisciplinarnega sodelovanja oblikovalcev in pohištvenih podjetij, ki so uspešno prepletla k inovativnosti in estetiki usmerjen oblikovalski pristop s tehnološkim znanjem in usmerjenostjo k funkcionalnosti pohištvenih podjetij.

Prototipi so bili deležni precejšnjega zanimanja, seveda pa je za presojo o njihovi uspešnosti potrebnega več časa. Trenutni, lahko bi rekli vmesni rezultati prodaje še ne morejo biti kazalci uspeha ali neuspeha. Poleg tega gre za posebne izdelke in za majhna podjetja, ki jim množična produkcija niti ni osnovni cilj. In uspeh na trgu je stvar premišljenega načrtovanja, ki daje rezultate na daljši rok. Z vzpostavitvijo povezovalne verige je bil narejen prvi korak.

Morda bi tudi pri nas morali ustanoviti center, ki bi oblikovalcem ponudil celovito podporo pri začetnih korakih. V Veliki Britaniji denimo že od leta 1986 uspešno deluje socialno podjetje Cockpit Arts (www.cockpitarts.com), ki se je iz majhne enote za pomoč brezposelnim mladim ustvarjalcem razvilo v kreativni poslovni inkubator za ustvarjalno podjetništvo. Kreativna ekonomija je tam pomemben del gospodarstva, ki zaposluje več kot milijon ustvarjalcev. Po ugotovitvah British Councila ima Slovenija velik potencial na področju kreativne ekonomije, potrebujemo pa nacionalno strategijo razvoja kreativnih industrij, ki bo med seboj učinkovito povezala različne lokalne in regionalne iniciative ter projekte.