Pamflet / Bernard Nežmah: Davek na molk

Na začetku maja je minilo 33 let od smrti jugoslovanskega predsednika Tita. Spletna stran nacionalke je postregla s podrobnostmi o številu otrok v družini, šolskih let, iskanjih prvih služb, partijskem stažu, času druge vojne, povojnih funkcijah in grandioznosti drugega največjega pogreba v zgodovini. Nič pa o tem, da je njegov režim pobil sto tisoč vojnih ujetnikov, ukinil svobodo govora in parlamentarizma, predvsem pa niti besede o višini državnega dolga, ki ga je vodja zapustil ljudstvu. Ta zgodovina pa ni stvar kuriozitete, temveč je še kako aktualna. Po letu 1980 je jugoslovanski dolg znašal 20 milijard dolarjev, ki ga država ni bila več sposobna odplačevati. Vlada Milke Planinc je zato vpeljala program stabilizacije, ki je dramatično zarezal v standard državljanov prek pomanjkanja pralnega praška, olja, sladkorja, kave, bencina, vseh uvoznih artiklov in omejevanje pravice svobodnega prehoda čez mejo. Toda, kako se je lahko zgodilo, da je bil rezultat skoraj dvajsetletnega najemanja kreditov in investicij v vse smeri tako porazen? Višina državnega primanjkljaja in državnega dolga je bila tabu, o njej niso sproti poročali časopisi, še manj so o njej razpravljali v parlamentu. Vladalo je verovanje, kako je Titova Jugoslavija sinonim za uspeh sam po sebi. Potem pa je udaril trenutek resnice.