Previdna reforma

Minister za kulturo Uroš Grilc je kmalu po prevzemu funkcije napovedal, da vlada ne bo podprla minimalnih popravkov verske zakonodaje, ki so jih predlagali poslanci s prvopodpisanim Matejem Toninom (NSi), pač pa se je odločila za prepotrebno reformo. Zdaj pa sam predlaga zgolj minimalne popravke veljavnega zakona o verski svobodi iz časa prve Janševe vlade v delih, v katerih ga je ustavno sodišče spoznalo za neustavnega. Gre za kupovanje miru z RKC, ki je takoj po nastopu vlade napovedala, da od nje ne pričakuje reforme zakonodaje, ki bi oklestila njen monopol nad državnimi sredstvi? RKC se veljavnega zakona oklepa, ker omogoča razdelitev verske proračunske pogače med verske skupnosti na podlagi starih, neažurnih in nerealnih podatkov o številu pripadnikov posameznih verskih skupnosti.

Med predlogoma zakona so sicer minimalne razlike, Toninov predlog je za ustanovitev verske skupnosti zahteval 20 članov, vlada jih predlaga 10. Poleg tega je Toninov predlog predvidel državno financiranje duhovnikov, zaposlenih v vojski in bolnišnicah, vladni predlog pa takšno financiranje dopušča, a državi prepušča presojo, v kolikšnem obsegu in v katerih okoliščinah ga bo izvajala. Gre za malenkosti. Ko je Pahorjeva vlada odpravljala neustavnosti veljavnega zakona, se je lotila še drugih vprašanj, tudi vprašanja poštenega razdeljevanja finančne pogače med verske skupnosti, za kaj več pa je zmanjkalo časa.

Tega vprašanja naj bi se v prihodnjih mesecih vendarle lotila tudi sedanja vlada, navsezadnje je bil pred dnevi na položaj direktorja urada za verske skupnosti imenovan Gregor Lesjak, soavtor reforme verske zakonodaje v času, ko je pod Pahorjevo vlado urad vodil Aleš Gulič.

Kako se bodo tega vprašanja konkretno lotili, za zdaj ni jasno. Jasno pa je, da se vrh RKC s tem gotovo ne bo sprijaznil brez odpora.