Kritika / Dvigni

zadržan +

Podli fantje.

Kaj je ameriški sen? Če vprašate Michaela Baya, avtorja Podlih fantov, Armagedona, Pearl Harborja in Transformerjev, potem je ameriški sen nekaj, v kar naj bi se stekalo vse najboljše, steka pa se vse najslabše – rasizem, homofobija, ksenofobija, nestrpnost vseh vrst, seksizem, antisemitizem, verski fundamentalizem, pohlep, steroidni narcizem, obsedenost s slavo, primitivizem, mizantropija, mentalni striptiz, infantilizem, lahkovernost, vulgarni humor, logika ekscesa, življenje po podobi avtomobilske reklame.

In film Dvigni je, kot slišimo na začetku, »na žalost posnet po resnični zgodbi« – zgodbi o treh malih ljudeh (Mark Wahlberg, Anthony Mackie & Dwayne Johnson), nabildanih idiotih, ki so prepričani, da so doers, da so usojeni za večje reči in da si zaslužijo več, kot dobijo, zato – sicer antijunaško, toda v superjunaških maskah – ugrabijo Žida (Tony Shalhoub), od katerega pričakujejo, da bo svoje bogastvo prepisal na njih.

Bay, ki je v sebi nenadoma začutil Roberta Altmana, se posmehuje Ameriki in ameriškemu snu (via Miami, ne via Nashville), toda tudi sebi in svojim filmom, saj je sam za tako percepcijo ameriškega sna naredil več kot drugi. Satira Dvigni, v kateri je svoji ekstremno temperamentni, hektični, prenapihnjeni vizualni pirotehniki končno našel tudi pravo temo, izgleda kot njegova samokritika, obenem pa tudi kot kritika naivne, nekritične, sanjaške, karnevalske scooby-doojevske publike, ki dre na njegove filme, toda zdi se, da je namenjena prav publiki, ki se ji posmehuje. Bay druge publike itak nima. Dvigni je zanj to, kar so bili Spomini na zvezdni prah za Woodyja Allena.