Alternative, pomlad 2013 / Ma ne sz manu
Ko sem se včlanila v pisateljsko društvo, marsikaj ni bilo čisto po mojem okusu, a sem, mlada koza, mislila, da … Kaj pa vem, kaj sem takrat mislila.
Svetlana Makarovič (l. 1939) je pisateljica in pesnica, dramatičarka in ena največjih aktivistk v državi. Od vedno. In še vedno. Zavrnila je povabilo v partijo, pa čeprav ji je potem trda predla. Makarovičeva je tista, ki je v začetku osemdesetih let zastavila svoj glas za vse oblike seksualnosti, pa so se vsi takoj poskrili.
© Borut Peterlin
V mojih letih človek precej pozablja – ampak nekaterih dogodkov se pa morda še zmeraj dobro spominja, četudi se zdijo na videz nepomembni. Bila sem komajda dobro polnoletna, ko sem si služila kruh v raznih takih ali drugačnih lokalih z igranjem na klavir in občasno s petjem v obmorskih hotelih. Seveda so me imeli za kurbo, pa kaj. No, tako smo se nekega poletnega poznega popoldneva pred »šihtom« z ansamblom sprehodili po piranski rivi. Pred nami sta hodili dve punci, ritasta Sonja in njena prijateljica, obe v preozkih krilih, jaz pa seveda tudi. Basist v ansamblu je bil pravi kvantaški gobec in je ves čas na ves glas nakladal, kako potreben da je, in zatrjeval v svoji ljubljanščini: »Fantje, dons hočem pa jebat in bom jebu!« Takrat se je Sonja ustavila, se obrnila in ga prezirljivo premerila od nog do glave, potlej pa mu je po primorsko zabrusila: »Ma ne sz manu, mona!« Prijateljici pa je še dodala: »Jebite se vi medjusobno …«