Intervju / Michael A. Lebowitz: »Socializem ne more biti darilo ljudstvu«

Michael A. Lebowitz, zaslužni profesor ekonomije na Univerzi Simona Fraserja v Kanadi, proučuje socializem v vseh njegovih pojavnih oblikah. V svojih knjigah ostro in dosledno kritizira kapitalistično ureditev, a hkrati opozarja tudi na temeljne napake nekdanjih »socializmov, ki so dejansko obstajali« v Sovjetski zvezi, vzhodnoevropskih državah in Jugoslaviji. Meni, da prihodnost mora biti socialistična, vendar naj bi upoštevala Marxovo načelo, da mora socializem omogočiti razvoj vseh človekovih potencialov, česar realni socializem ni omogočal. Lebowitz je sredi prejšnjega desetletja postal svetovalec venezuelskega predsednika Huga Chaveza in sodi med najpomembnejše teoretike bolivarske revolucije.

Zagotovo ne preseneča, da se je v času krize, ki je razkrila vse bolezni kapitalističnega sistema, znova obudilo zanimanje za Marxa, marksizem in socializem. Ljudje iščejo nove poti razvoja. Zdi se, da je želja po drugačnem, boljšem svetu in družbeni ureditvi prisotna predvsem v Evropi in morda še v ZDA.

Kapitalizem se je znašel v pasti, ker ni skladen s težnjami ljudi. Vendar to ne pomeni, da smo priča zlomu kapitalizma. Kot celota ta sistem ne propada. Če gledamo dogajanje v ZDA, Kanadi in Evropski uniji, pa tudi v državah, ki so odvisne od teh središč, kot je Slovenija, se zdi, da je kapitalizem res v hudi krizi. Toda na Kitajskem, v Indiji ali Braziliji in še nekaterih državah, ki veliko prispevajo k produktivnim zmogljivostim kapitalizma – to pa jim uspeva, ker imajo šibke okoljevarstvene standarde in velike armade delovne sile –, ne boste zaznali krize. Zdaj smo, globalno gledano, priča procesu prevelike akumulacije kapitala, ki se je s temi novimi produktivnimi zmogljivostmi zelo okrepil. Prevelika akumulacija pa vodi v večjo konkurenčnost na globalnem trgu. Težave imajo stari centri kapitalizma, ki hočejo biti še naprej konkurenčni na globalnem trgu. Naloge se lotevajo z neoliberalnimi politikami, predvsem z nižanjem plač, erozijo socialne države in uveljavljanjem storitev v zdravstvu in šolstvu kot tržnega blaga, enakega vsakemu drugemu blagu na trgu. Pa tudi z razbremenitvijo kapitala z davki, da bi ga lastniki vlagali lokalno. Strah pred prihodnostjo kapitalizma v starih centrih ne vznemirja le lastnikov kapitala in političnega razreda, ampak tudi delavstvo, ki zaradi groženj selitve delovnih mest v dežele tretjega sveta soglaša s takšnim ravnanjem kapitala. Tudi med samimi delavci na globalni in lokalni ravni je konkurenca vse ostrejša. S stisnjenimi zobmi sprejemajo varčevalne ukrepe, pa vendarle jih. Če pravim, da kapitalizem globalno gledano ni v krizi, ne pomeni, da se delavski razred starih centrov kapitalizma ne spoprijema z resnimi težavami. Od tod se poraja vse več vprašanj o tem, kakšno družbo hočemo in kaj ter kako spremeniti v sedanji. Se res moramo sprijazniti z vsiljeno politiko konkurenčnosti ali pa so tudi drugačne poti razvoja? Zaradi teh razlogov se družbeni analitiki vračajo k Marxu in marksizmu. Vendar samo na Zahodu. Na Kitajskem ni veliko ljudi, ki bi se ukvarjali s tem.