Zabave je konec!

V modo menda spet prihajajo bučne, divje, razkošne, dekadentne, orgiastične gatsbyjevske zabave. Zdaj so o teh orgiastičnih gatsbyjevskih zabavah posneli celo film – jasno, Velikega Gatsbyja, pompozno ekranizacijo Fitzgeraldove klasike z Leonardom DiCapriem. In to je apetite po gatsbyjevskih zabavah le še povečalo. Toda prepozno: zabave je že konec! Orgije je že konec!

Končala se je leta 2008 – s krizo, strašnim zlomom, apokaliptičnim, tako rekoč svetopisemskim epilogom. Tako kot v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko se je gatsbyjevska orgija kapitalizma končala s strahovitim zlomom borze (1929), krizo, depresijo, recesijo, apokaliptičnim, tako rekoč svetopisemskim epilogom, ki ga je lahko potešila in izčrpala šele holokavstna klavnica druge svetovne vojne. Ironično: Veliki Gatsby, ki so ga leta 1925 natisnili v razmeroma nizki nakladi in ki se je slabo prodajal, se je v bestseler prelevil šele med drugo svetovno vojno, ko ga je ameriška vojska množično razposlala svojim vojakom. Kot da bi jim skušala reči: Toliko, da veste, zakaj smo v vojni!

Veliki Gatsby popisuje to divjo, noro, bučno, dekadentno, deregulirano gatsbyjevsko orgijo dvajsetih (roman se dogaja poleti leta 1922), toda F. Scott Fitzgerald ga ni napisal po koncu, po zlomu, po izbruhu krize, ampak sredi nje same, leta 1925 – orgijo je torej popisal med orgijo, na orgiji, v času, ko je še trajala in ko je bila praktično na vrhuncu. In ja, ko so vsi – tako kot Nick Carraway, narator Velikega Gatsbyja, Gatsbyjev biograf – mislili, »da se s tem poletjem življenje začenja spet čisto na novo«.

Tako kot je ameriški ekonomist Nouriel Roubini leta 2006 napovedal hudo finančno krizo, je Fitzgerald zlom borznega balona in hudo finančno krizo napovedal leta 1925.

Jay Gatsby, skrivnostni magnat, ki je te zabave prirejal v svojem velikanskem, kolosalnem, neskladnem dvorcu ob ožini Long Islanda, je »izžareval nekaj izrednega, nekakšno stanjšano občutljivost za življenjske obete, kakor da je povezan s katero tistih zapletenih naprav, ki na deset tisoč milj zabeležijo potres«. Z rokami v žepih in pogledom, uprtim v »srebrni poper zvezd«. Elegantni, krasnosrajčni, osamljeni obešenjak, na katerega je lila mesečina in ki je »govoril tako prefinjeno, da je zvenelo že kar malo smešno«, toda imel je nasmeh, ki te pomiri enkrat za vedno – »nasmeh, ki si ga deležen samo štirikrat, petkrat v življenju«. Nasmeh, ki je bil zapeljiv kot čenče, kot denar, kot Gatsbyjev smetanasti, bleščeči, ponikljani, šampanjski, labirintni »batmobil« in kot njegove velike zabave.

Gatsbyjeve zabave, ki jih popisuje Fitzgerald (podobne tistim, ki jih v Petronijevem Satirikonu prireja Trimalhion), so iztirile drugo dekado 20. stoletja, toda lahko bi iztirile kompletno stoletje. V prevodu Gitice Jakopin se je to glasilo takole:

»Avtomobili iz New Yorka so parkirani pred vilo v vrstah po pet, in že po halah in salonih in verandah vse valovi v živih, močnih barvah, videti je pričeske, pristrižene na kratko, po neverjetnih novih modah, pa španske šale, ob katerih zbledijo še take sanje o Kastiliji. Bar že deluje na vso moč, runde koktajlov prirojijo ven in se razkropijo po vrtu, tako da ozračje zaživi v klepetu in smehu, nekje šušljajo, drugje se seznanjajo in se pri priči pozabljajo, in ženske, ki se doslej niso poznale niti po imenu, se navdušeno pozdravljajo. Luči zagorijo svetleje, bolj ko se zemeljska obla kotlja od sonca, orkester že igra rumene koktajlske melodije in opera glasov se dvigne za nekaj tonov. Smeh je iz trenutka v trenutek bolj sproščen, razliva se velikodušno, sproži ga že ena sama beseda. Skupine se hitreje menjavajo, naraščajo, ko se jim pridružijo na novo prispeli gostje, potem se spet razpuščajo in oblikujejo na novo; najdejo se že tudi potepinke, podjetna dekleta, ki se zdaj tu, zdaj tam pomešajo med že starejše in bolj ustaljene goste, za kratek, razposajen trenutek postanejo središče gruče, potem na krilih svojega uspeha skozi valovanje obrazov in glasov in barv zdrsnejo naprej v nenehno spreminjajoči se svetlobi.«

In bolj ko berete Velikega Gatsbyja, bolj se zdi, da hoče Fitzgerald reči: To niso le zabave, to niso le orgije – to so špekulativni baloni, ki bodo iztirili dekado! To je napihovanje balonov, ki bodo zlomili borzo, gospodarstvo, ljudi in svet! To so baloni, ki bodo Ameriko odpeljali v krizo, recesijo, depresijo in drugo svetovno vojno! Vsi se obnašajo tako, kot da bo to večno trajalo, toda Fitzgerald, ki je tudi sam prirejal gatsbyjevske zabave, vse popisuje tako, kot da bo jutri konec sveta. Tako kot je ameriški ekonomist Nouriel Roubini leta 2006 napovedal zlom nepremičninskega balona in hudo finančno krizo, je Fitzgerald zlom borznega balona in hudo finančno krizo napovedal leta 1925. F. Scott Fitzgerald je bil Nouriel Roubini dobe jazza, njen »Dr. Doom«.

Ko je bilo vse mogoče

Velika depresija je pač prišla po veliki orgiji. »Črni četrtek« – 24. oktober 1929, zlom newyorške borze – je prišel po dekadi »lažne rasti in nizke morale«, dolgi žurki, ki je trajala vse tja od konca prve svetovne vojne, velike klavnice, ki je ljudi delala mrtve, prestrašene in depresivne.

In ko je bilo vojne – tega »zapoznelega germanskega preseljevanja narodov«, kot bi rekel Fitzgerald – konec, so se hoteli ljudje eskapistično znoreti. Hoteli so plesati. Dobili so plesišča, ki se niso nikoli zaprla, dobili so nove plese (charleston, lindy hop, breakaway ipd.), ki so povzeli želje, fantazije in dinamiko nove dobe, dobili so speakeasyje, ilegalne točilnice alkohola, v katerih so – v času prohibicije – tešili svoje transgresivne, dekadentne apetite, dobili so jazz, ki je dal tej dobi – »divjim dvajsetim«, »norim letom«, »zlati dobi« – eno izmed imen. Jazz Age.

Hoteli so nadoknaditi zamujeno. Živeli so hitro, divje, noro, dekadentno. Nihče ni hotel, kot bi rekel Fitzgerald, »zamuditi najdaljšega dneva v letu«. Hoteli so glamur in seks: dobili so »flapper«, novi tip sodobne, urbane, neodvisne, sproščene, evforične, hedonistične, kratkokrilne ženske, ki je postala trademark te dobe. Hoteli so biti novi, prerojeni, moderni, prestižni: dobili so art deco in nebotičnike, ceste in motele, telefone in zabavo, bejzbolista Baba Rutha in letalca Charlesa Lindbergha, radio in zvočni film.

Gatsby je avto, ki ga na koncu ubije mehanik. Na njegov pogreb ni nikogar. Tudi njegovi palači se ne približa nihče več.

Vse je cvetelo – gospodarstvo, znanost in lifestyle. In vse troje je bilo povezano. Fordov model T je postal simbol te troedinosti – in obenem simbol silne prosperitete. Vsi so ga hoteli imeti. In v nekem smislu so ga vsi imeli. Če pa ga že ravno niso imeli, potem so o njem vsaj sanjali. General Motors je sam kreditiral kupce svojih avtomobilov. In vsi ti avtomobili so Ameriko peljali naprej – na ulice in odprte ceste, v predmestja in nakupovalna središča. Dvajseta so v Američanih prebudila slo po trošenju, zapravljanju, konzumiranju, zadolževanju, slo, ki so jo dramatizirale Gatsbyjeve zabave, »valovanja in vrtinci ljudi«.

Avto in radio sta bila znak, da je prišla svoboda, ozaljšana s kapitalizmom, ki je zlezel v svojo počitniško, vulgarno, deregulirano laissez-faire fazo. Novi predsednik, kveker Herbert C. Hoover, alias »Veliki inženir«, alias »Genij logistike«, ki je Ameriko prevzel na začetku leta 1929, je oznanil: »Mi v Ameriki smo danes bližje zmagi nad revščino, kot je bil kdorkoli kadarkoli v katerikoli deželi.« Njegov pasivni, lenobni, tihi predhodnik, predsednik John Calvin Coolidge, je ugotovil, da je Amerika tik pred »ukinitvijo revščine«, Coolidgev predhodnik, Warren G. Harding, pa je leta 1922, ko se dogaja Veliki Gatsby, oznanil, da »starega družbenega reda ne bo nikoli več«. Nebo je bilo modro, tako rekoč sinje, kot je poudarjal štikel Blue Skies, hit Irvinga Berlina. Dokler se ni stemnilo.

Tako kot Fitzgeraldovi junaki so si ponavljali: »Samo enkrat živiš, samo enkrat živiš!« Vsega so se takoj naveličali, stalno so hoteli novo (ali pa vsaj na staro pogledati z novimi očmi), živeli so v večnem strahu, da bodo zamudili najvznemirljivejši trenutek svojega življenja. Imeli so občutek, da živijo v času, ko je – rečeno z Gatsbyjem – »mogoče vse, čisto vse na svetu«. Sanje so dihali kot zrak, pravi Fitzgerald, toda za njihovimi bujnimi, razšopirjenimi, razrepenčenimi sanjami se je vrtinčil »pokvarjeni prah«. Trajnostnega razvoja niso znali niti izgovoriti.

V resnici so vsi skupaj živeli v sposojenem času – in na sposojenem denarju. Živeli so tako, kot da bo jutri konec sveta. In res ga je bilo. Wall Street, finančni mastermind te orgije, se je zrušil. Zabave je bilo konec. Baloni so počili, denarni in kreditni tokovi so presahnili, vsi so le še prodajali, nihče pa ni več hotel kupovati, borza je le tonila in tonila, BDP je padal, na hitro je propadlo na tisoče bank, bogataši so se spreminjali v dolžnike, nekdanji poslovneži so se spreminjali v čistilce čevljev, produkcija je zastala, kmetije so šle na boben, plače so padle, ljudje so ostali brez dela, srednji razred je potonil v revščino, beračenje je postalo osnovna forma preživetja. Ponekod so ljudje kar sami zažigali gozdove, da bi vsaj za nekaj časa dobili delo. Kot gasilci.

Nasmeh je izginil. Ljudje so spali v metrojih in skvoterskih barakarskih naseljih, ali pa na vlakih, kot slepi potniki, migranti in vagabundi, prepuščeni sami sebi, brez socialnega ščita. Ulice so preplavili lačni, obupani, obubožani, prestrašeni, potrti, anemični, katatonični obrazi in v dolgih vrstah čakali na juho. Vrst pred trgovinami z avtomobili in radijskimi sprejemniki ni bilo več. Nekateri so se iz obupa izstradali do smrti.

Vsi so verjeli v večno prosperiteto, večno rast, večnost kapitalizma, tudi New York Times, ki je leto 1929 pozdravil z ugotovitvijo, da lahko letu prosperitete sledi le novo leto prosperitete.

Čas velike orgije je bil pač čas, ko so vsi investirali in špekulirali, ko so vsi kupovali vrednostne papirje, ko so se vsi imeli za borzne insajderje, ko so vsi verjeli, da borza bogatenje demokratizira, in ko so vsi brali članek Vsi bi morali biti bogati, ki ga je napisal John J. Raskob, menedžer General Motorsa. Vsi so verjeli v večno prosperiteto, večno rast, večnost kapitalizma, tudi New York Times, ki je leto 1929 pozdravil z ugotovitvijo, da lahko letu prosperitete sledi le novo leto prosperitete.

Ameriški ekonomist John Kenneth Galbraith je leta 1954 – v knjigi The Great Crash 1929 – zapisal: »Nihče ni bil odgovoren za veliki zlom Wall Streeta. Nihče ni projektiral predhodne špekulacije. Vse to je bil produkt svobodne volje in odločitev tisočih posameznikov. Slednjih niso odpeljali na klanje.« Ampak so šli tja sami, gnani z »lunatičnostjo, ki vedno zgrabi ljudi, ki jih je zgrabila ideja, da lahko zelo obogatijo«.

Anekdoto o tem, kako je neki kapitalist ugotovil, da se Wall Streetu obeta zlom, poznate: borzne nasvete mu je začel dajati brivec! In hotelski sluga. Ali pa čistilec čevljev.

»Zato sem sklenil, da bom šel na Vzhod in se spustil v delnice. Vsi znanci so se ukvarjali z delnicami,« pravi Nick, narator Velikega Gatsbyja, fant s Srednjega zahoda. »Kupil sem si ducat knjig o bančništvu in o kreditih in o naložbah kapitala. Stale so rdeče in zlato vezane na moji knjižni polici kot čisto nov denar in obetale, da mi bodo odkrile vse nepopisne skrivnosti, ki so jih pred menoj doumeli samo kakšen Midas, Morgan ali Mecen.« Vsi so se »boleče zavedali bližine dosegljivega denarja, prepričani o tem, da je treba samo nekaj besed v pravem tonu, pa bo njihov«.

Nepretrgana veriga uspelih potez

Veliki Gatsby se dogaja v »prijaznem zalivčku«, ob ožini Long Islanda, kamor se zgrinja vsa Amerika. Na eni strani tega zaliva je palača, »rdeče bela graščina v georgijskem kolonialnem slogu«, v kateri kraljuje Tom Buchanan, mož ošabnega vedenja, nadutih oči, osornega glasu, napadalnega obraza, okrutnega telesa in življenjskega sloga, ki ljudem zapira sapo, obseden s polom, rasizmom in belsko konspirologijo (belo raso si bodo podjarmili temnopolti, mi smo nordijska rasa, mi smo vladajoča rasa, mi smo ustvarili kulturo, umetnost, znanost ipd.), poročen z Daisy, sijočo, nagajivo, magnetno, samovšečno flapper, ki zna pri človeku vedno ustvariti vtis, da ga je hotela videti bolj kot kogarkoli drugega na svetu, ki zna iz besed izvabljati pomene in napeve, kakršnih ne bodo imele nikdar več, in ki govori tiho, da bi se ljudje nagibali k njej in jo pogrešali, ko je ni, toda vsega je naveličana, jasno, na romantičen, družabno antisocialen način.

Vedno sta obdana z bogataši, ki hodijo tako zloščeno, kot da so shodili na igrišču za golf, ki se čutijo varne le v družbi, v kateri ni verjetnosti, da bi kdo odstopal od ustaljenih pravil, in ki si ne znajo predstavljati, da bi bili lahko kdaj tudi na slabšem. »Le kaj bomo počeli popoldne in jutri in prihodnjih trideset let,« dahne Daisy. Saj.

Na drugi strani zaliva pa je Gatsbyjeva palača, »natančna kopija srednjeveškega normandijskega rotovža«. Gatsby si jo kupi zato, da bo med njim in Daisy le še zaliv. Nekoč – pred petimi leti – je bila njegova punca, toda bil je reven, pa še v vojno so ga poslali, zato se je raje poročila s pravljično bogatim Tomom. Hotela je pač kaj oprijemljivejšega in varnejšega, »srebrni lesk visoko nad bridkimi boji revnih«. In Gatsby zdaj prireja razkošne zabave, da bi pritegnil njeno pozornost, razkazati ji hoče svojo palačo, obdaja se z zanimivimi, znamenitimi ljudmi, da bi tudi sam postal zanimiv in znamenit, v zabave zmeče milijone, da bi celemu svetu povedal, da je še vedno »njegova«. Kot njegov sen. Problem je le v tem, da Daisy noče njegovih sanj.

In tu je trik, tu je Fitzgeraldova briljanca: Tom Buchanan je predstavnik »starega« denarja, podedovanega, tradicionalnega, rentnega, uglednega kapitala, Jay Gatsby pa je predstavnik »novega« denarja, na hitro, »magično« ustvarjenega, »inovativnega« kapitala. Gatsby je bil odvratno reven – zdaj je obsceno bogat: dokaz, da ameriški sen deluje. Da imajo vsi enake možnosti. Da je mogoče iz niča narediti veliko. Da lahko vsakdo obogati. Da je kapitalizem priložnost – in da je demokratičen.

Toda vse tiste množice ljudi, Američani vseh slojev, ki drejo na Gatsbyjeve zabave, se sprašujejo: Kdo je sploh Gatsby? Odkod ima ves tisti denar? Gatsby je skrivnosten. Kar pa je logično: skrivnosten je namreč tako, kot je vedno skrivnosten nastanek bogastva. Kako nastane bogastvo? Kako bogastvo nastaja pri nas? S korupcijo, sivo ekonomijo, črno ekonomijo, bežanjem v davčne oaze. Toda naši bogataši nastanek svojega bogastva vedno mitizirajo, ali če naj parafraziram Fitzgeralda – svojo pot prikazujejo kot »nepretrgano verigo uspelih potez«. In natanko to počne tudi Gatsby.

Odkod mu vse tisto bogastvo? Nekateri pravijo, da je sorodnik kajzerja Viljema, drugi, da je menda nekoga ubil, tretji, da je bil med vojno nemški vohun, četrti, da je študiral na Oxfordu, peti, da je Hindenburgov nečak. To so kakopak le trači, ki pa zvenijo tako, kot da jih je lansiral sam, da bi nastanek svojega bogastva zavil v mitsko meglo.

Da bi pa svoje bogastvo legitimiral in ga prikazal kot »nepretrgano verigo uspelih potez«, si za biografa najame Nicka, kateremu potem pripoveduje, da je iz bogate družine na Srednjem zahodu, da je podedoval veliko denarja, da je živel kot mlad maharadža po vseh evropskih metropolah, da je za junaštvo med prvo svetovno vojno dobil številna odlikovanja, tudi črnogorsko (Orderi di Danilo, Montenegro, Nicolas Rex), da je najprej trgoval z nafto in zdravili in tako dalje. Nepretrgana veriga uspelih potez.

Toda kot se izkaže, Jay Gatsby v resnici sploh ni Jay Gatsby, ampak James Gatz, sin propadlega kmeta, ki je zrasel v revščini, »zato si je zase izmislil prav takšnega Jaya Gatsbyja, kakršnega si lahko izmisli sedemnajst-

leten fant, toda tej svoji predstavi je ostal zvest do konca«. Preimenoval se je in se na novo ustvaril. Self-made man. Svojo preteklost si je izmislil. Izkoristil je prohibicijo in obogatel – z ilegalno prodajo alkohola, s speakeasyji, s kriminalom. Z delnicami lahko obogatiš, toda s kriminalom obogatiš hitreje.

Gatsby, ki noče, da bi kdo mislil, da je kakšen nihče (in ki ima »v resnici malo povedati«, kot pravi Nick), skuša kriminalni izvor svojega bogastva prikazati kot svetovljansko zgodbo o uspehu, kot nepretrgano verigo uspelih potez. »Gatsbyju se je stisnilo srce, ko je zaslutil, kako mlad in skrivnosten si lahko, če te varuje in ohranja bogastvo«.

Jay Gatsby ni le metafora Amerike in ameriškega sna, ampak tudi finančnega kapitalizma.

Nazaj v preteklost

Zaliv, v katerem se dogaja Veliki Gatsby in v katerem nori, valovi in se vrtinči Amerika, izgleda kot prepad, kot razredni prepad, ki pa ne ločuje bogatih in revnih, ampak bogate in bogate, dva tipa bogatašev, tiste, ki so bogastvo podedovali, in one, ki so do bogastva prišli na hitro, potemtakem staro in novo bogastvo, stari in novi kapital, staro in novo Ameriko, toda med obojimi je razlika le v tem, da je prvim uspelo kriminalni izvor svojega bogastva prej prikazati kot posledico nepretrgane verige uspelih potez.

Jay Gatsby – po malem Hamlet, ki sreča Twainovega Hucka Finna, po malem pa Melvillov Ishmael, ki sreča Stendhalovega Juliena Sorela – ni le metafora Amerike in ameriškega sna, ampak tudi finančnega kapitalizma: nihče, niti Daisy, ne more dohitevati njegovih neoskrunljivih sanj, njegovih neznansko živih iluzij, njegove nepopisne zaverovanosti vase, njegove skalnate neresničnosti, njegovega viharnega nemira, njegovih platonskih predstav o sebi, ki prekašajo vse na svetu, obenem pa sam ni tako pameten, da ne bi svojih že zdavnaj pozabljenih sanj vlačil iz veka v vek, da ne bi stražil tega, česar ni, da se ne bi čutil poročenega s svetom in da skozi hlad mraka ne bi drvel smrti naproti.

Gatsby je avto, ki ga na koncu ubije mehanik. Na njegov pogreb ni nikogar. Tudi njegovi palači se ne približa nihče več. Nick sicer nekoč opazi nekoga, toda to je bil verjetno le nekdo, »ki se je mudil kje na drugem koncu sveta in tako ni vedel, da je zabave konec«. Poslednji gost.

Veliki Gatsby je naš večni sodobnik. Stalno – in še vedno – se strašno dobro prodaja. Stalno ga snemajo. Včasih se vrne kot Charles Foster Kane v Državljanu Kanu, včasih kot Willy Loman v Smrti trgovskega potnika, včasih kot Michael Corleone v Botru, toda stalno se vrača – kot sanje, kot fantazije o hitrem bogatenju, kot baloni, kot finančne bakanalije, kot krize kapitalizma, kot nočne more. Zdaj so ga spet posneli. Prej so ga nazadnje posneli leta 1974, ko je Nobelovo nagrado za ekonomijo dobil Friedrich Hayek, guru neolibealizma, ko se je povojni ekonomski red razblinil, ko so igro začeli prevzemati finančni trgi in ko je svet skozi hlad mraka zdrvel v neoliberalni balon, svoji smrti naproti.

»Gatsby je veroval v zeleno lučko, v orgiastično prihodnost, ki se nam umika leto za letom. Spet nam je pobegnila, a nič ne de – jutri bomo tekli hitreje, dlje bomo iztegnili roke ... In nekega lepega jutra ... Tako se prebijamo naprej, čolni proti toku, in venomer nas zanaša nazaj, v preteklost.«